Dualik in FeshnTeka vabita VSE v ponedeljek, 10.6. na ploščadi za kinom Udarnik. Zakaj? Dualik praznuje in obdaruje s 50 % popustom na vse njegove izdelke ter podarja celodnevni program.
10:10 Feshn TEK – zajtrk (streže Dualik)
12:12 – “Zid Vrednot” – fotografiranje za razglednice “Maribor mesto vrednot”. Prinesi svojo majco in izberi vrednoto ali izberi oziroma kupi že narejeno.
16:16 – otvoritev “High spirit gallery” na steni za kinom Udarnik. Son: DA zakrivata Alexsandra Mcqueena.
21: 21- Foto.Fashion.Film (v Udarniku), selektor Toni Soprano.
###
IN do – 50% off na vse Dualik izdelke in ostale izdelke v FeshnTeki.
Ponedeljek, dan feshna in praznovanja! Za glasbo bo poskrbljeno, za obleko tudi!
“Traversing the Balkans” wants to strengthen the cooperation with Southeast European cultural institutions as well as the local music scene. In addition, they want to do their part in regard to coming to terms with the “shared” past. Part of the goal is also to create a certain sustainability, in order to encourage and facilitate other collaborations in future projects of other Austrian artists and scientists.
On a concert tour through various cities from Slovenia to Turkey, silent films dealing with or originating from Southeastern Europe will be shown and accompanied with live, contemporary music. Each venue will have its own customized film and music program, which will be designed in cooperation between the Filmarchiv Austria and the local partner organization. To that end, the content of the silent film archives of the Filmarchiv Austria will be augmented with material from the inventory of the partner organizations. These materials will be presented together for the very first time. The programs have the goal of reflecting the history of a region, and also, in a sense, of bringing the regional history “back home.” This will be accomplished by always complementing the film recordings from the Filmarchiv Austria with others from the collections of the regional film archives. This course of action will promote the exchange of cinematographic documents and their public viewing, and thereby advance the process of coming to terms with the shared history. Well-known images of momentous events in the Balkans (for example, the outbreak of the First World War) could be supplemented with documents from various parts of Southeastern Europe. This may foster a more pluralistic understanding of these events.
The film programs, as arranged, will be accompanied with live music by Rdeča Raketa (Maja Osojnik, Matija Schellander). Performances will take place in renowned cultural institutions and/or festivals throughout the region. Performances are scheduled in film archives, at film and music festivals, and in galleries. Rdeča Raketa has already accompanied two silent films as part of the “CinemaSessions” program at the Filmarchiv Austria in 2011: the Croatian experimental film “Nocturno” and the Greek silent film “Daphnis kai Chloe.”
Just like in 2011, the musical performances in the Balkans shall be based on previously developed compositional sketches. Special emphasis will be placed on the process of formation, on the constant back and forth from which the music derives its moments of suspense, its surprising twists and ultimately, its aesthetic value. The artist duo works primarily with a set of electronic instruments, which are combined with a recorder, voice, various devices, audio tapes, or an electric bass, as needed. However, simply re-enacting a composition is not Rdeča Raketa’s style. Rather, Maja Osojnik and Matija Schellander are embarking on a musical journey which is in a state of constant flux and change. In regards to “Traversing the Balkans,” regional musical traditions and styles will be integrated into their play. Collaborations with local musicians are possible, as well.
This process of coming to terms with history and performing together will lead Rdeča Raketa from Slovenia through the countries of Croatia, Serbia, Bosnia-Herzegovina, Macedonia, Albania and Greece, all the way to Turkey. The compositions, improvisations and film selection will be subject to continual changes. At the end of “Traversing,” a selection of movies from the pool of those that were “recovered,” shown and musically accompanied shall be performed in Austria as a kind of cinematographic and musical “Road Movie.” The films will subsequently be digitalized and released as a DVD, together with live recordings of Rdeča Raketa’s soundtrack.
BACKGROUND
Since the fall of the Iron Curtain and as a result of European integration, Europe has been rapidly growing together. The bulk of societal and political attention, however, is still being paid to Western Europe rather than to the states of the former Eastern Bloc and the Balkans. That holds true in the arts as well: It is much more likely to find Austrian artists and art institutions in Western European countries. With just a few exceptions, the tour schedules of Austrian artists and ensembles rarely include any of the Southeastern European countries. Since 1989, there has been almost no expansion of the old, historic connections, with the result that the impact of the erstwhile isolation of Southeast Europe is still sorely felt today.
This phenomenon is not limited to artistic endeavors, but is present in the scientific community as well. Cooperation with academic or cultural actors in Southeast Europe is still the exception rather than the rule. Both culturally and politically, far more efforts are undertaken to come to terms with the shared history with Western European countries than with the neighbors in the Southeast. Even here, the old blocs live on in people’s minds. It is precisely the “shared” history of the Danube Monarchy and the regional proximity that ought to have a strengthening effect on both the interest and propensity for cooperation.
In the last few years, the Filmarchiv Austria has cultivated its relations to its counterparts in Southeastern Europe. The shared past of the Dual Monarchy of Austria-Hungary has created an often overlapping cinematographic heritage. Back then, the majority of the film production companies, usually located in Vienna, were sending their cameramen to Southeastern Europe to document life and occurrences in the southern part of the Danube Monarchy. The few recordings from that time that have been preserved “survived” in the Filmarchiv Austria and in similar institutions in the successor republics of former Yugoslavia. At the same time, production companies from that region worked all over Europe and produced a great number of recordings that are, as of yet, unknown in those countries.
Besides its intensive collection activities, the Filmarchiv Austria has increasingly devoted itself to the musical interpretation of films from the “Silent Era”. A large number of contemporary composers and musicians have been invited to use the footage as a kind of musical score or as the starting point for improvisation. In that process, they were searching for new approaches and interpretations when it comes to the expressiveness, impact and topicality of the newly combined film and music. The resulting events resonated strongly with both the audience and the musicians. In the context of these live music performances, silent film – often dismissed as inferior – was established as a vibrant part of contemporary art.
nastopajo Štefka Drolc, Ivanka Mežan, Helena Koder, Joni
snemalca Marko Brdar, Jure Černec
oblikovanje zvoka Julij Zornik
producent Frenk Celarc
produkcija Gustav Film, 100
.. kaj je zdaj s tisto punčko, ki si je želela kolo,
tako rdeče na tri kolesa;
želela, da bi ji Miklavž prinesel mufek,
takega, kot ga ima Pitihova Polonica:
sivega z belim trakom in bingljajočimi cofki?
# Filmska pesem za dve duši. Morda meditacija. Pot v tišino. #
portret avtorja
Vlado Škafar je avtor kratkih filmov Stari most (1998) in Nočni pogovori z Mojco (2008) ter celovečercev Peterka: leto odločitve (2003), Otroci (2008) in Oča (2010). Nekoč dejaven kot filmski publicist, tudi nekdanji programski vodja in sograditelj Slovenske kinoteke ter filmskega festivala Kino Otok.
O FILMU SO POVEDALI
»Mislil sem, da delamo film o minevanju. Zdaj vidim, da smo naredili film o tistem, ki ne mine.«
- Vlado Škafar, avtor
»Moj prvi odziv je bil, da je Deklica in drevo lep film. Pravzaprav sem te besede spontano mislil in izrekel v flamščini: ‘een schone film’, kar ne pomeni le lep, temveč tudi čist. Nič ni odveč in vse je tako osupljivo lepo. Lepe ženske z ganljivo zgodbo, ki se zrcali v njihovih očeh in izrisuje na njihovih telesih. Bogato razvejeno staro drevo sredi čudovitega travnika. Deklica in drevo je film svetlobe. Ponavljajoči se prehodi v svetlobo delujejo kot plima in oseka. S staranjem barve bledijo. Film je namesto s črtami in kontrasti tankočutno naslikan z nenasičenimi pasteli. Robovi posnetka nikoli niso meje, ampak zgolj oznake. Prostor in čas vsakega posnetka segata daleč prek njegovih robov. Deklica in drevo neprestano prehaja med tu in tam, med sedaj in nekoč. Tako kot v vseh Škafarjevih filmih igra čas osrednjo vlogo. Ne kot abstrakten pojem, temveč kot doživeta in živa izkušnja. Deklica in drevo je film, ki si vzame čas. Čas za to, da posluša, da gleda in da vidi. Čas za spominjanje in kontemplacijo. Za zamišljanje. Za razmišljanje.
- Koen Van Daele
»Podoben občutek imate zdaj, ob gledanju Deklice in drevesa, kombinacije intervjuja, panteistične meditacije, monologa, dialoga, izpovedi, vinjete, impresije, tripartitnega dokumentarca in cinefilskega poklona, v kateri Škafar na zelenem, razsijanem, razigranem travniku ujame Štefko Drolc in lvanko Mežan, legendi slovenskega filma in teatra, ki se potem spominjata vsega razen svojih filmskih in gledaliških vlog, pri čemer pa – ironično! sredi te nevtralne narave! – ohranita tisto družbeno/kulturno/filmsko/gledališko razdelitev vlog, ki ju je vsa ta leta tako ločevala, da ju je povsem zbližala. /../ Toda ko ju gledate, imate občutek, da sta povedali, kaj ju tišči, in da sta zdaj pripravljeni na comeback.« ZA
V duhu našega slogana ˝Nič ne bomo rekli, tiho pa tudi ne bomo˝ ste si v sobotni prilogi časopisa Večer lahko prebrali odziv ekipe Zavoda Udarnik na pisanje Bojana Laboviča o tem, kako je čas za mestni kino, ki ga po njegovih besedah v Mariboru ni. Mi se seveda ne strinjamo in ne moremo verjeti, da je Bojan skozi svoje pisanje pokazal toliko nepoznavanja področja, za katerega skrbi.
Odgovor ekipe Zavoda Udarnik, časopis Večer, 4.5.2013:
Mladostna ustvarjalnost, zagnanost in iskrivost potrebujejo svoj prostor, kjer lahko izrazijo svoj pravi čar. Mednarodni študentski FilmFest ponuja prostor študentom in mladini, da avtorske kratke filme predstavijo širšemu krogu ljudi, njihovi filmi pa zaživijo na velikem platnu v vsem svojem sijaju.
Mednarodni študentski FilmFest je že drugo leto del Medijskega dne, pod okriljem Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Maribor. Poleg filmskega festivala, se bodo na dvodnevni prireditvi, 5. in 6. junija 2013 v Mariboru, zvrstila številna predavanja strokovnjakov, okrogle mize in večerne zabave.
Festival je namenjen neodvisni študentski produkciji brez podpore profesionalnih studiev. Tako filmi odsevajo nekompromisno izvirnost in presegajo standardne meje. S svojimi filmi vstopajo v lokalni svet, prikazujejo drugačnost in povezujejo akterje med seboj. Lokalna okolja so zelo raznolika in so razpredena po Evropi, kjer program festivala sprejmejo pod svoje okrilje.
Tekmovalni del filmskim ustvarjalcem ponuja 5 kategorij: igrani film, dokumentarni film, animirani film, eksperimentalni film in promocijski film. Filme sprejemamo preko spletne prijave vse do 6. maja 2013.
V Udarniku se bo v prihodnjih zvrstila kopica filmov, ki bodo pospremljeni tudi z gostovanji zanimivih sogovornikov, ustvarjalcev in aktivistov. Prvi izobraževalno-filmski dogodek, ki je nastal v sodelovanju z Zavodom Emma, bo v torek ob 17. uri, ko si bomo ogledali dokumentarni film Moje lepe noge, sledila pa bo okrogla miza o položaju žensk v sodobni družbi. Prihodnji četrtek ob 17. uri si bomo ogledali avstrijski dokumentarec Der Prozess o sojenju avstrijskim aktivistom za zaščito pravic živali, Udarnik pa bo po filmu nagovoril tudi eden izmed priprtih aktivistov in avtor knjige Upor v demokraciji dr. Martin Balluch. Isti dan ob 20. uri bo na sporedu še premiera slovenskega dokumentarca Nekoč je bila dežela pridnih, ki se je bosta udeležila tudi režiserka Urša Menart in producent Jani Sever. Ob tem pa ne pozabite še na artkino-program, v okviru katerega si lahko trenutno ogledate iranskega dobitnika zlatega medveda in tujejezičnega oskarja Ločitev, prav tako z oskarjem in zlatim globusom nagrajen film Začetniki, na sporedu pa je do prihodnjega tedna tudi še Ime mi je Li. Ambasada kinoteka je medtem v znamenjuCharlieja Chaplina: danes ob 20. uri Luči velemesta, prihodnjo sredo ob isti uri pa Moderni časi.
Transnacionalna gverilska umetniška šola
FOTO: Toni Soprano
Transnacionalna gverilska umetniška šola konec meseca aprila, natančneje od 29. aprila do 10. maja, odpiraInštitut za ULIČNO KULTURO v novih prostorih in v okviru platforme GT22 na Glavnem trgu 22 v Mariboru. Prva lekcija, ki jo pripravljajo modni oblikovalci in ustvarjalci FeshnTeke in Vinilnika, je Lekcija A – ULIČNA MODA. Inštitut bo teoretsko, zgodovinsko in praktično pokrival več zvrsti ulične umetnosti in oblikovanja, izražanja, ki tokrat vključujejo modo, fotografijo in DJ delavnice. Vzpostavili bomo principe dela in nekonvencionalnega učenja preko inovativnih praks in metod, ki poudarjajo predvsem kreativno izrabo in uporabo praktičnega učenja skozi uporabne prakse. Ob spoznavanju mode, glasbe, fotografije bodo mentorji udeležence preko praktičnega primera pripravili tudi na izvršno produkcijo dogodkov, promocijo svojih veščin in lastnih kreacij, trženja svojih izdelkov itd. Vsi udeleženci bodo 10. maja od 18. ure naprej v Udarniku pripravili modno-vizualno-glasbeni dogodek, v okviru katerega bodo svoje “prve” izdelke lahko tudi prodali. Sklop delavnic Lekcija.A – “ulična moda” predstavlja šele začetno fazo, saj si želimo ustvariti kontinuirano in kvalitetno delo inštituta.
Prijave v šolo se zbirajo do 25.4. na: petra.hazabent@udarnik.eu / 040 876 543 (moda in fotografija) in marko@alphawave.si / 041 555 554 (glasbeni del)
Torek, 23. april // Kino Udarnik // 17.00 // VSTOP PROST
Dokumentarni film: Moje lepe noge
Moje lepe noge je kratek umetniško dokumentarni film (20 min), ki ga je režirala mlada francoska režiserka Coralie Girard. V filmu se subtilno prepletajo osebne izpovedi žensk, žrtev nasilja z umetniškimi projekcijami ženskega telesa kot simbola lepota. Žensko telo tudi kot objekt nasilja odseva neokrnjenost estetskega doživljaja, pri tem pa nasilje izpostavlja kot brutalen akt, ki lepote ženskega telesa ne zazna.
Film je nastal s sodelovanjem Zavoda Emma, centra za pomoč žrtvam nasilja in Luksuz produkcije Krško. Predvajanje filma je del širše akcije osveščanja javnosti o nasilju v družini in družbi.
***
Okrogla miza o nasilju, družinskem nasilju in položaju žensk pri nas
Na okrogli mizi bodo v pogovoru sodelovale dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo, dr Mojca Ramšak s Filozofske fakultete Univerza Ljubljana (Družbeno – kulturne podobe raka dojk v Sloveniji, Žrtvovanje resnice), predstavnice Zavoda Emme, Materinskega doma in Varne hiše. Sodelovali bodo tudi odvetnika Filip Primec in Miha Lah in pravni zastopnik PIP, ki bodo odgovarjali na pravna vprašanja in dileme v zvezi s problematiko nasilja. Pogovor bo koordinirala Danica Jordan.
***
“S svojo navzočnostjo bi podprli prizadevanja civilne družbe za humane in etične vrednote naše skupnosti.”
V obdobju 1977–1991 se je tako v slovenskem kot v jugoslovanskem prostoru izoblikovala podoba Slovenije kot zelene, demilitarizirane in miroljubne dežele pridnih ljudi, v kateri je drugačnost ne le dovoljena, ampak tudi zaželena. Dokumentarni film Nekoč je bila dežela pridnih na duhovit način pripoveduje zgodbo o tem, kako je s pomočjo umetnosti, pop kulture in oglaševanja nastajala ta specifična podoba Slovenije, hkrati pa dokumentira spremembe, ki so v zadnjem času pripeljale do povsem drugačnega razumevanja narodne identitete. Film je osnovan na podrobnih intervjujih s predstavniki oglaševanja, medijev, popularne kulture, civilnodružbenih gibanj in športa. Intervjuje dopolnjuje dokumentarno arhivsko gradivo: oglasi, videospoti, plakati, televizijski prispevki, arhivski posnetki akcij, festivalov in vsakdanjega življenja.
Urša Menart (1985, Ljubljana) je leta 2010 s kratkim igranim filmom To je Slovenija diplomirala iz filmske in televizijske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Srednjemetražnemu dokumentarcu Veš, poet, svoj dolg? je lani sledil njen prvi celovečerni film, Nekoč je bila dežela pridnih.
»V filmu sem želela predvsem raziskati, na kakšen način se vzpostavljata nacionalna identiteta in podoba države v nastajanju. Čeprav je slovenska politika ‘ugrabila’ osamosvojitev in si še vedno lasti velik del zaslug zanjo, lahko ugotovimo, da pri grajenju samopodobe nekega naroda veliko večjo vlogo igrajo umetnost, kultura, mediji in civilna družba, navsezadnje pa tudi ironija in humor. Film je po eni strani spomenik gibanjem, ki so v osemdesetih letih ustvarjala Slovenijo, po drugi strani pa portret dežele, ki (še?) ni uspela uresničiti svojega potenciala.«
Tina Lešničar, Delo
»Pridni, delavni, pošteni, ne preveč ambiciozni, a lojalni, do tujcev prijazni… so pridevniki, ki so nekoč opisovali Slovence. Nekoč. Past tense. V osemdesetih. Ko se je rodila mlada filmarka Urša Menart in se tridesetletje pozneje lucidno vprašala, kam so izginile vse pripisane pozitivne lastnosti nacionalnega karakterja. V dokumentarnem filmu Nekočje bila dežela pridnih je, ne brez nostalgije ter ob razpoznavnem vsebinskem pečatu producenta in soscenarista Janija Severja, pokukala skozi kalejdoskop v preteklost, da bi raziskala, kakšna je pot od identifikacije s stereotipi, po katerih smo se razločevali od nekdanjih sonarodnjakov, do kolektivne nacionalne identitete samostojnega Slovenca. /../ Avtorica, ki je pred dvema letoma slovenskim raperjem namenila dokumentarec Veš, poet, svoj dolg?, je v novem filmu razmišljanja in anekdote podprla z duhovito in učinkovito umeščenostjo sogovornikov v prostor.«
