Petkove premiere!

V Udarniku z letom 2012 uvajamo svežo programsko novost, artkino premiere smo namreč prestavili iz torkov na petke ob 20. uri, s čimer vam želimo zagotoviti primerno vstopno dozo gibljivih slik za naporne kulturne vikende, ki nas čakajo v letu 2012. :)

###

Petek, 13. april ob 20:00
ponovitve // 15., 17., 18 in 22. april

Poslednja postaja (The Last Station)

Michael Hoffman // Nemčija, Rusija // 2009 // 35 mm //  112 min // IMDBtrailer

Biografska drama o zadnjem obdobju ustvarjanja in življenja slavnega ruskega pisatelja Leva Tolstoja. Po petdesetih letih zakona se grofici Sofiji, Tolstojevi predani soprogi, strastni ljubimki, muzi in tajnici – Vojno in mir je lastnoročno prepisala kar šestkrat! – življenje nenadoma obrne na glavo. V imenu svoje nove religije se Tolstoj odreče plemiškemu naslovu, lastnini in družini v korist revščine, vegetarijanstva in celibata – potem ko mu je grofica rodila trinajst otrok! Ko Sofija odkrije, da je Tolstojev premeteni privrženec Vladimir pisatelja prepričal, naj pravice svojih velikih romanov zapusti ruskemu ljudstvu, uporabi vse čare in zvijače, da bi obvarovala družinsko dediščino. Sredi tega minskega polja se znajde Tolstojev mladi, lahkoverni tajnik Valentin, ki hitro postane orodje v rokah mogočnih nasprotnikov – spletkarskega Vladimirja in maščevalne grofice Sofije.Pripoved o dveh ljubeznih – prva se poraja, medtem ko druga ugaša – s Christopherjem Plummerjem in Helen Mirren v vlogah zakoncev Tolstoj je večplastna, humorna, razkošna in čustvena zgodba o tem, kako težko je živeti z ljubeznijo in kako nemogoče brez nje.

režija Michael Hoffman
scenarij Michael Hoffman, Jay Parini
montaža Patricia Rommel
fotografija Sebastian Edschmid
glasba Sergei Yevtushenko
produkcija Bonnie Arnold, Chris Curling
igrajo Helen Mirren, Christopher Plummer, Paul Giamatti, James McAvoy

kritike
»Poslednja postaja, očitno naslovljena po dejansko poslednji – železniški! – postaji na Tolstojevi poti, pa je predvsem zanosno uprizorjena in odigrana pripoved o ljubezni življenja, ki se zlahka izmika zaželeni harmoničnosti in je zlasti po zaslugi čustveno v vsem prepotrebnem razponu večplastne Helen Mirren (mimogrede, po družinskem rodu Belorusinje, rojene kot Iliena Lidija Vasiljevna Mironoff) ter od duhovitosti in dobrodušnosti do tudi ostrine in naposled tragike odlično razpetega Plummerja oživljena mojstrsko.«
– Uroš Smasek, Večer

»Prava vrhunska drama, polna skritih namenov, psihološko izredno večplastno realiziranih likov ter motivacij, polna stvari, ki niso tisto, kar se zdijo, polna peklenskega kresanja isker med materializmom in spiritualnimi iluzijami, idealov proti telesnosti, tekmovanj v užaljenosti in gledaliških pretvarjanj, za povrh še zelo kredibilno odigrana. Dramski užitek.«
– Peter Zupanc, Primorske novice

###

Sreda, 25. april ob 20:00
ponovitve // 27. in 29. april,  2. maj

Sneg na Kilimandžaru (Les neiges du Kilimandjaro)

Robert Guédiguian // Francija // 2011 // 35 mm // 107 min // IMDBtrailer

Michel je predan in prizadeven ladjedelniški delavec v marsejskem pristanišču. Kot razredno zaveden sindikalist že trideset let živi po načelih pravice in poštenosti. V soprogi Marie-Claire je našel enakovrednega življenjskega tovariša, zvestega zaveznika, pa tudi predanega kritika. Ko se sooči z nezavidljivo nalogo izbrati dvajset delavcev, ki naj bi bili odpuščeni, se odloči, da bo žrebal, in tako nazadnje sam ostane brez službe. Čeprav je brez pravih možnosti za ponovno zaposlitev, svojo predčasno upokojitev sprejme brez pritožb, obkrožen z ljubečo družino in dobrimi prijatelji. Toda njegov svet se obrne na glavo, ko nekega dne popoldansko druženje s prijatelji prekine brutalen napad dveh zamaskiranih moških, ki jih zvežeta in oropata. Michel je še toliko bolj pretresen, ko ugotovi, da je bil eden od nasilnežev Christophe, njegov bivši sodelavec, ki je bil odpuščen hkrati z njim.

kritike
»Sneg na Kilimandžaru je lucidni, angažirani film o 99 odstotkih, ki se hočejo v zgodovino vrniti čiste vesti. ZA+«
- Marcel Štefančič, jr, Mladina

»Sneg na Kilimandžaru je eden najsijajnejših primerkov sodobnega, z iskrenim humanizmom prepojenega družbenokritičnega dela, ki stilno nadaljuje tradicijo francoskega klasičnega filma tridesetih let avtorjev, kot sta bila Pagnol in Renoir.«
– Denis Valič, Delo

»Sneg je karakteristični Guédiguianov film, režiser se – vseskozi na meji med renoirjevskim socialnim humanizmom in loachevsko socialno melodramo – čustveno preda aktivistični romantiki, toda kljub občasni sentimentalnosti mu ne moremo oporekati strasti in iskrenosti v artikuliranju političnih prepričanj. Najbolj očara njegova neskončna vera v človeka in boljši svet, česar danes na filmu skoraj ne vidimo več.«
– Simon Popek, Delo

###

ARHIV

###

Petek, 6. april // 20:00
ponovitve // 8., 10., 11, in 12 april ob 20:00

Archeo

Jan Cvitkovič // Slovenija // 2011 // 35 mm

“Verjamem, da samo na ta način lahko naredim resnično čist film.”
Jan Cvitkovič

SINOPSIS
Archeo je potovanje treh ljudi in enega planeta, potovanje enega proti drugemu, potovanje v središče stvari. Archeo je molitev

REŽISERJEV KONCEPT
Film je dandanes v večini primerov zgolj derivat literature. Z drugimi besedami – avtorji (tudi tako imenovanega art filma) največkrat uporabljajo sliko le za vizualno podporo različnim literarnim zvrstem. Tudi sam sem se prerinil skozi to fazo in se ustavil pred dejstvom, da film ponuja več. Rezultat tega spoznanja je koncept za film z delovnim naslovom ARHEO. Že med procesom izdelave prejšnjega filma, Odgrobadogroba, mi je postalo jasno, da racionalen pristop pravzaprav preprečuje odkriti bistvo filma. Na ta način iščemo nek imaginaren svet, ki naj bi nas za hip popeljal iz »resničnega«, hkrati pa temu imaginarnemu svetu postavljamo pravila, ki smo jih pripeljali prav iz resničnega, torej tistega, ki se ga poskušamo otresti.

Vnaprejšnje grajenje zgodbe, torej pisanje scenarija v klasičnem smislu, je pravzaprav samo izdelava nekakšnega konstrukta, ki je večini ljudi potreben zaradi občutka varnosti, ki ga vzbuja zaradi svoje premišljenosti, povezanosti, vzročne-posledičnosti, skratka forme, ki je praktično že zakoreninjena v genih sodobnega človeka in s svojo predvidljivostjo zagotavlja različne načine ugodja in v ekstremnih primerih celo užitka ali katarze. Vendar je to slednje, prav zaradi omenjene predvidljivosti, vedno težje doseči. S tem seveda ni nič narobe, narobe je le to, da sem se sam tega naveličal in me ne vznemirja več. Kar me vznemirja, je rušenje zidu med zavestjo in podzavestjo, preboj v podzavest. Dokazano je, da človek v podzavesti hrani vse, kar je kdajkoli izkusil, nekateri (tudi jaz) verjamejo, da je tam shranjena celotna izkušnja vsega, da je podzavest na nek način odraz univerzuma. Kar pomeni, da predstavlja podzavest potencialni stik z bistvom oziroma z Bogom. In občutek bližine bistva je tisto edino kar mene trenutno v umetnosti zanima.

Zato sem začel graditi film na drugačen način. Sestavljen bo iz med seboj navidez popolnoma ločenih prizorov. V njih se bosta pojavljala Moški in Ženska, občasno tudi Deček (ne njun). Vsi prizori temeljijo na impresijah iz moje podzavesti. V posebnih stanjih (polsen, hipnotično stanje, stanje delne zamaknjenosti na potovanju z letalom, vlakom, itd..) mi včasih pride pred oči prizor z veliko notranjo močjo. Včasih ga zapišem na košček papirja, v mobilni telefon, kamorkoli, včasih ga pozabim.

Kar je tem prizorom skupno je to, da so izrazito elementarni, kar pomeni, da so očiščeni nepotrebne racionalne navlake. Ne obstajajo z določenim razlogom, z določenim moralnim sporočilom ali s čim podobnim, temveč samo obstajajo. Ker stojijo sami zase, jih obdaja izjemno močna atmosfera. Ko govorim o atmosferi, pravzaprav govorim o emotivni energiji. Prizore torej čakam in čakati in zapisovati jih nameravam vse do začetka priprav na izdelovanje filma.nIz izkušenj (tudi iz izkušenj pri prejšnjem filmu, ki je deloma bil narejen na tak način) vem, da se bodo ti prizori na koncu povezali v smiselno celoto.nIzdelava tega filma bo zame hkrati tudi poskus potovanja do bistva filmskega medija in prekinitev tradicionalne navezanosti filma na literaturo in ostale starejše veje umetnosti.

IGRAJO
ženska: Medea Novak
moški: Niko Novak
fant: Tommaso Finzi

EKIPA
scenarij in režija: Jan Cvitkovič
direktor fotografije: Jure Černec
montaža: Miloš Martin Kalusek
scenografija: Niko Novak, Vasja Kokelj
glasba: Damir Avdić
oblikovalka maske: Lucie Liškova
oblikovalca zvoka: Boštjan Kačičnik, Rob Flanagan
kostumografinja: Beti Njari
producent: Jožko Rutar
izvršni producent: Miha Černec
koproducenta: Igor Prinčič, Andras Muhi

produkcija: Staragara
koprodukcija: Transmedia, Inforg Studio, TV Slovenija

TEHNIČNE PODROBNOSTI:
format: 35 mm; 1:1,85; 25 fps
v barvah
zvok: Dolby SRD

###

Sobota, 24. MAREC ob 20:00
ponovitve // 28. in 31. marec

Lurd (Lourdes)

Jessica Hausner // Avstrija / Francija / Nemčija // 2009 // 35 mm // 99 min // IMDB, trailer

Christine je že skoraj vse življenje priklenjena na invalidski voziček. Da bi pregnala osamljenost, se odpravi v Lurd, znano romarsko središče v Pirenejih. Nekega jutra se zbudi na videz čudežno ozdravljena. Vodja romarske skupine, zapeljivi štiridesetletni prostovoljec, ki pripada redu malteških vitezov, se začne zanimati zanjo. Medtem ko se Christine oklepa svoje nove priložnosti za srečno življenje, njeno ozdravljenje izzove zavist in občudovanje.Duhovit film o čudežu, ki s skoraj dokumentarno intenzivnostjo pogleduje v zaodrje romarskega središča v Lurdu ter vseskozi lovi ravnovesje med versko satiro (vrsta je tudi pri zdravniku za čudežno ozdravele) in zgodbo o odrešenju, je dobitnik treh nagrad na filmskem festivalu v Benetkah leta 2009.

režija Jessica Hausner
scenarij Jessica Hausner
montaža Karina Ressler
fotografija Martin Gschlacht
glasba Uwe Haussig
produkcija Philippe Bober, Martin Gschlacht, Susanne Marian
igrajo Sylvie Testud, Léa Seydoux, Gilette Barbier, Gerhard Liebmann

kritike

»Zgoraj omenjena šala je iz filma avstrijske režiserke Jessice Hausner, s katerim tudi filmski gledalci romamo v Lurd, a zato to še ni kakšen “romarski” film. In ta šala tudi s svojo porogljivo poanto ni nekaj, kar bi filmu dajalo osnovni ton, marveč le eden izmed heterogenih drobcev ali različnih vidikov, ki sestavljajo to prav fascinantno in pod učinkom suspenza na trenutke celo napeto reprezentacijo nekega romarskega obiska v Lurdu. /…/ Hausnerjeva tako ponuja zelo zanimivo interpretacijo “čudežne” ozdravitve: ta lahko nastopi le tako, da nekdo drug prevzame nase tvojo bolezen. /…/ A vseeno to ni tisto, kar je hotel pokazati Lurd Jessice Hausner: ta film je prava mala mojstrovina bolj ali predvsem zato, ker mu uspe izjemno pretanjeno in rahločutno, pritajeno in hkrati odkrito prikazai vse dvoumnosti, heterogenosti n hipokrizijw na posvetno-svetem romarskem kraju.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

»Nastal je film, ki je skrajno precizen v naraciji in skrajno odprt v interpretaciji. Prvo gradi – tako kot vsi dobri filmi – s pomočjo detajlov, ki rastejo v komplementarne semantične enote /…/, na drugi, interpretativni ravni pa nas Hausnerjeva postavi v intrigantno spleten labirint psihologije, teologije in medicine. /…/ Najbolj inteligentno pri tem filmu je, da nevsiljivo in vendar temeljito zavrta v misterij čudeža nasploh in lurdskega posredno. Metodično s tega fenomena odstranja tančice skrivnosti, pri tem si pomaga tako z nizkimi strastmi (nevoščljivost, voajerstvo) kot z resnično vero romarjev, hkrati pa njegove nerazložljivosti ne odstrani v celoti. /…/ To je film, ki govori o iskreni duhovnosti, a je ne povzdiguje, in o njeni komercializaciji, a pri tem ne pretirava. Tako imenovano normalno življenje (pooseblja ga mlada spogledljiva punca, ki dela med počitnicami kot spremljevalka) postavlja ob goreče hrepenenje po ozdravljenju, religioznost ob ateizem in Lurd tesno ob ves preostali svet. Pravzaprav Hausnerjeva s skrajno domišljeno strukturo tega filma posreduje občutek, da je Lurd drugo ime za svet.«
– Peter Kolšek, Delo

»Zagotovo bi ob naslovu Lurd kdo pomislil že na možnost bolj ali manj zvestega dokumentiranja kraja oziroma dogajanja v njem ali pa lahko še po eni strani na možnost poveličevanja naslovnega pojma ali po drugi morebiti celo nekakšnega smešenja na njegov račun. A seveda je Lurd Hausnerjeve neskočno daleč zlasti od zadnjih dveh možnosti. Zato pa je tembolj prepričljiva drama, ki občinstvu ne vsiljuje, kaj naj bi si mislilo o Lurdu, recimo v smislu bodisi neupravičenih predsodkov po eni strani ali po drugi neutemljene vzhičenosti, temveč vse, kar je filmsko prikazano, pravzaprav skoraj dokumentarno opazuje ter tako pokuka tudi v “zakulisje turistične industrije” romarskih središč.«
– Uroš Smasek, Večer

###

Sobota, 17. MAREC ob 20:00
ponovitve // 18., 20., 21., in 26. marec

Melanholija (Melancholia)

Lars von Trier // Danska, Švedska, Francija, Nemčija // 2011 // 35 mm // 136 min // IMDBtrailer

V Trierjevem čudovitem filmu o koncu sveta Justine in Michael praznujeta svojo poroko na razkošni zabavi v imenitnem domovanju njene sestre Claire in svaka Johna. A naj se manično depresivna nevesta še tako trudi, se poročno slavje kmalu sprevrže v popolno katastrofo: družinske napetosti se stopnjujejo, zakoni se krhajo. Zemlji pa se medtem neusmiljeno približuje orjaški pobegli planet Melanholija… Lars von Trier je ustvaril osupljivo avdiovizualno fantazijo epskih razsežnosti in wagnerjanskega duha, ki žanr poročne komedije brezšivno zasuka v film psihološke in kozmične katastrofe.

režija Lars von Trier
scenarij Lars von Trier
montaža Molly Marlene Stensgaard
fotografija Manuel Alberto Claro
glasba Kristian Eidnes Andersen
produkcija Peter GardePeter Aalbæk Jensen
igrajo Kirsten DunstCharlotte Gainsbourg,Alexander SkarsgårdBrady Corbet

###

kritike

»Filozofskost in meditativnost filma, podprta z viscontijevsko-wagnerjansko romantično scenografijo viharniških barv in apokaliptičnega vzdušja, pa tudi kar nekaj počasnega »meditativnega« teka, bi na letošnjem canneskem festivalu pri žiriji gotovo dosegli več od »zgolj« nagrade za najboljšo žensko vlogo Kirsten Dunst (ta se je von Trierju sicer pripetila tudi za film Antikrist), če ga festival zaradi njegovih spornih izjav ne bi licemersko razglasil za persono non grata. A kaj bi to: po Melanholiji se bo tistim von Trierjevim oboževalcem, ki so Antikrista težko pogoltnili, če so ga sploh lahko, gotovo odvalil kamen od srca. Ne pa tudi tesnobno občutje življenja, ki je eden glavnih protagonistov tega filma. /…/ Melanholija ni toliko film o koncu sveta kot o načinih, kako se spopadamo s strahom pred smrtjo in pred – ničem. Pa spet: v radikalni interpretaciji je lahko tudi film, ki ne govori »le« o fatalnem koncu življenja, ampak tudi našega dojemanja življenja. Kaj lahko sledi temu koncu?«
– Ženja Leiler, Pogledi

»A če že mora biti konec sveta, naj bo konec sveta vsaj najlepši možni konec, naj bo najlepši konec sveta na svetu! Zakaj ga ne bi počastili in mu darovali simfonije? – In prav Melanholija Larsa von Trierja, ki je bila nedavno razglašena za najboljši evropski film leta, je ta simfonija. Je pravzaprav opera, napisana in izvedena za konec sveta. Skupni projekt od mrtvih vstalega Richarda Wagnerja in Larsa von Trierja, skupni projekt na antidepresivih. Von Trierja, velikega čarovnika menjave predpostavk, ni strah konca sveta, temveč lastnega pekla. Melanholija je intimni spektakel, ognjemet lepih kadrov, ki jemljejo sapo. Lepih in žalostnih. In kakšen je konec sveta, poleg tega, da je lep? Intimen je in topel. Predvsem pa subtilen, kar so lastnosti, s katerimi von Trierja doslej nismo opisovali. Očitno ni ničesar, česar Lars von Trier ne bi znal – to je po njegovih številnih filmskih manipulacijah že dolgo jasno -, da pa ima tudi čustva, je resnično presenečenje.«
- Ana Lasić, Pogledi

»Melanholija je komentar o strahopetnosti nekaterih in o pogumu drugih, o človečnosti in mističnih preobratih kakršnih je zmožna človeška duševnost.V tem nanosu so zlasti pomenljivi sklepni filmski kadri. Vizualno je film močan, gradi na estetiki kontrastov in na temačni poetiki v vseh odtenkih. Začetna sekvenca upočasnjenih podob gledalca uvede v nadrealno vzdušje celote. Vzporedno pa spominja na flamsko slikarstvo iz obdobja gotike. Čas je torej nedoločljivi čas bivanja in ne toliko sodobnost. Tu sta krutost narave. Dvom o smislu stvarstva, ter obenem paradoksalno čar nepredvidljivega in pretečega. Dogajanje po uvodnih prizorih preskoči v realnost, gledalci smo priča Justinini poroki, ki naj bi bila srečen začetek, vendar se sprevrže v vse kaj drugega. Von Trier, privrženec kontrastov nas z naslednjo potezo znova prestavi v razsežnosti nestvarnega. K temu pripomore tudi glasba iz Wagnerjevega Tristana. Na nas režiser s svojimi prijemi, ki izhajajo iz manifesta Dogma, četudi, se je že precej oddaljil od Dogminih prvotnih načel, naredi vtis z neposrednostjo in s čustveno gostoto brez odmikov. Izogne se vsem enoznačnim sporočilom, ni ne didaktičen in tudi ne ciničen. Nad izrečenim prevlada sugestija, zato filmska pripoved učinkuje s posebno zmožnostjo, da se v vsakem dotakne njegovih osebnih strun. Po zaslugi menjav in prestopov v nasprotja je film, sodoben, toda po temah in dinamiki osupljivo brezčasen.«
– Tesa Dreu, RA Slovenija

###

Torek, 6. MAREC ob 18:00
ponovitve // 7. in 10. marec ob 18:00

Cinema Komunisto

Mira Turajlić //  Srbija // 2010 // DVD // 100 min // IMDB, trailer

Zgodba o filmskem studiu, kjer je nastajala zgodovina Jugoslavije. Zgodba o človeku, ki je vsak večer obsesivno gledal filme, medtem ko je podnevi vodil državo ter bral in popravljal scenarije bodočih filmov. Zgodba o času, ko je Jugoslavija veljala za Hollywood vzhoda. V zakulisje zlatega obdobja jugoslovanske filmske industrije nas popeljejo dolgoletni Titov osebni kinooperater Leka Konstantinović, njegov najljubši režiser Veljko Bulajić, zvezda partizanskega filma Bata Živojinović in drugi.

Kolaž prizorov iz pozabljenih jugoslovanskih filmov, arhivskih posnetkov in ekskluzivnih intervjujev pripoveduje zgodbo o vzponu in padcu ‘Hollywooda vzhoda’ in o ustvarjanju mita o Jugoslaviji na filmskem platnu. Prvenec mlade srbske režiserke je nostalgična, grenko-sladka zgodba o državi, ki ne obstaja več … razen v filmu.

režija Mila Turajlic
scenarij Aki Kaurismäki
montaža Aleksandra Milovanovic
fotografija Goran Kovacevic
glasba Nemanja Mosurovic
produkcija Dragan Pesikan


kritike

»Če se dežela prelevi v film, razpade, ko se film konča. Toda ironično, Jugoslavija, izpolnitev h”woodskega sna (film, v katerem lahko živiš!), je dokončno postala film prav v trenutku, ko je razpadla – ko je izginila. Danes obstaja le še v filmih. Od nje je ostal le dobri, stari, smešni film.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Delo Mile Turajlić se sicer prične kot nekakšna zgodovina Avala filma, središča “komunističnega Hollywooda”, nato pa se – prek domiselno zmontiranega anonimnega prepleta arhivskih posnetkov (iz filmov in različnih reportaž ter še ne videnih posnetkov s snemanj filmov) in pogovorov z različnimi osebami – gledalcu zazdi, da se pred njim zarisuje zgodovina celotne jugoslovanske kinematografije. /../  Cinema komunisto je predvsem prikaz “jugoslovanske filmske idile”, kakršno so si ustvarili Tito in njemu podrejeni, ki je pred domačim in tujim občinstvom promovirala deželo, v kateri si je proletariat vladal sam. Čeprav se nam avtoričin pogled na to “filmsko idilo” na trenutke zazdi malce nostalgičen, je vendarle vseskozi tudi distanciran, s čimer gledalcu omogoča kritičen premislek tega, kar se odvija pred njim.«
– Denis Valič, Delo

»Avtorica nas navduši s svojim raziskovalnim duhom in temeljitostjo pri obvladovanju obsežnega arhivskega materiala. /…/ Resno in zrelo se je lotila nadvse zahtevnega dela ter ustvarila vznemirljiv in energičen, sladko-kisel in izjemno gledljiv dokumentarec, ki ni le fascinanten pogled v zgodbo o gradnji Federativne Republike Jugoslavije, njenem predsedniku in vrhovnem producentu Titu in razvoju jugoslovanske kinematografije, temveč predstavlja tudi pomemben prispevek k zgodovini svetovnega filma.«
– Dubravka Lakić, Politika

###

Torek, 6. MAREC ob 20:00
ponovitve // 7. in 11. marec

Drevo življenja (Tree of Life)

Terrence Malick // ZDA // 2011 // 35 mm // 138 min // IMDB, trailer

Impresionistična družinska saga, umeščena na ameriški srednji zahod 50-ih let. Od otroške nedolžnosti do razočaranja zrelih let spremljamo najstarejšega izmed treh sinov, Jacka, in njegov težaven odnos z očetom. Hvalnica življenja, ki skozi kalejdoskop intimnega in kozmičnega, od čustvovanja družine v teksaškem mestecu do neskončnih horizontov prostora in časa, od izgubljene nedolžnosti otroštva do čudenja moža pred obličjem transcendence, odkriva odgovore na najgloblje in najbolj osebne skrivnosti človeštva. V Malickovem značilnem vizualnem univerzumu surova narava in duhovna milina skupaj krojita ne le naša posamična življenja, pač pa življenje samo.

Najbolj intimno in hkrati najbolj epsko delo Terrencea Malicka (Surova balada, Božanski dnevi, Tanka rdeča črta, Novi svet) je eliptična vizualna simfonija, ki v iskanju resničnega, večnega in neskončnega prehodi razdaljo od otroštva do odraslosti in od zametkov zemeljskega življenja do skrajnih robov vesolja. Zlata palma letošnjega Cannesa.

režija Terrence Malick
scenarij Terrence Malick
montaža Hank Corwin in drugi
fotografija Emmanuel Lubezki
glasba Alexandre Desplat
produkcija Donald Rosenfeld
igrajo Brad Pitt, Sean Penn, Jessica Chastain, Hunter McCracken

Kritike

»Posedoval je veličino, pomembnost in intenziteto, kakršne pritičejo nagradi.«
– Robert de Niro, predsednik mednarodne žirije na festivalu v Cannesu

»Drevo življenja se konča z upanjem in spoznanjem, da je družina naša prva šola o življenju in izkušnja o svetu. Da je lepo kdaj v življenju v svoji domišljiji srečati samega sebe, ko smo bili še otrok. Da majhne stvari štejejo. To je film o ljubezni in lepoti stvari.«
– Irena Štaudohar, Sobotna priloga

»A če je bilo božje delo res že opravljeno z genezo (ne biblično, ampak »znanstveno« in obenem visoko estetsko), pa se Drevo življenja vendarle sklene z neke vrste rajskim imaginarijem, v katerem se srečujejo živi in mrtvi in kjer je lahko obnovljena oziroma šele prav ustvarjena družinska harmonija. In če je v tem kakšna »idejna teža« filma, moram reči, da je neprimerno bolj skromna od stilistične. Ta pa je dejansko vrhunska, ne le zaradi kozmično-genealoških podob, marveč zaradi skoraj nenehnega in prav osupljivega gibanja kamere in prizorov, ki se pojavljajo kot iz reke spominov in delujejo s skoraj hipnotično močjo. Drevo življenja je elegija za življenjem, od katerega je ostal samo spomin na otroštvo.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

»Drevo življenja je Malickova Odiseja 2011, ali bolje rečeno, Malickov nadrealistično-lirični, panteistično-mistični, eksperimentalno-instalacijski, transcendentalni metaspomin: prvič, spomin na otroštvo – fragmentaren in eliptičen, kot je lahko fragmentaren in eliptičen le spomin; drugič, spomin na stvari, ki jih ni več mogoče izraziti z besedami in ki jih verjetno nikoli sploh ni bilo mogoče izraziti z besedami – dialogi so redki, v večni vojni s slikami, a po drugi strani, tudi dialogi med starši in otroci so vedno redki, ustavljeni, zadržani, disciplinirani, hendikepirani, stisnjeni med šepet in tišine; tretjič, spomin na utopični sladki poslej, v katerem se vsi spet srečamo – filmi so edina »Nebesa« (heh, Bog je cinefil – kot evolucija, Big Bang); in četrtič, spomin na nastanek sveta, kar zveni sicer pretenciozno, ekshibicionistično in perverzno, toda filmom – in božjemu očesu kamere – je v naturi, da so pretenciozni, ekshibicionistični in perverzni. Nič manj in nič bolj kot osebni spomin na nastanek sveta. Toda šele tedaj, ko Malick pogleda daleč nazaj, vse tja do Big Banga, lahko ugotovi, koliko naključij se je moralo zgoditi in koliko dogodkov se je moralo z atomsko preciznostjo ujeti, da bi se rodil Jack. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič jr., Mladina

###

Petek, 24. FEBRUAR ob 20.00
ponovitve // 26. februar, 3. in 4. marec

Le Havre

Aki Kaurismaki // Finska, Francija, Nemčija // 2011 // 93 min // IMDB, trailer

Marcel Marx, nekdaj pisatelj in razvpiti boem, se zateče v pristaniško mesto Le Havre, kjer postane loščilec čevljev. Sanje o literarni slavi je pokopal in zdaj srečno in zadovoljno živi na relaciji med najljubšim barom, službo in soprogo Arletty (igra jo Kaurismäkijeva večna muza Kati Outinen). Nato pa mu pot nenadoma prekriža mladoletni begunec iz temnega osrčja Afrike. Oborožen le s prirojenim optimizmom in neomajno solidarnostjo svojih sosedov se mora Marcel spopasti z brezbrižnostjo in slepo birokratsko mašinerijo evroameriške civilizacije ter njenimi lakaji – policijo, ki je na sledi begunskemu dečku. Čas je, da si Marcel pološči čevlje in pokaže zobe.

V svoji zadnji filmski bravuri, proletarski pravljici Le Havre, se velikan finske kinematografije spogleduje s trenutno zelo aktualno evropsko temo: ilegalno imigracijo. Pri tem seveda ohrani vso specifičnost svojega absurdno-komičnega sloga, svoje igralske muze in celo njihove like.

režija Aki Kaurismäki
scenarij Aki Kaurismäki
montaža Timo Salminen
fotografija Timo Salminen
glasba Tero Malmberg
produkcija Hanna Hemilä
igrajoAndré Wilms, Kati Outinen, Jean-Pierre Darroussin, Blondin Miguel

kritike

»Kaurismäkijev forte leži v sposobnosti zavzemanja distance: Le Havre kljub aktualni tematiki ni prav nič realističen, kaj šele didaktičen. V tem je veličina Kaurismäkija, da z izrazito izumetničenimi podobami (njegova “realnost” je v vizualnem smislu kombinacija melodrame iz petdesetih let in Mellvilove modro-sive palete) in minimalističnim, tako rekoč žanrskim jezikom spregovori o relevantni sodobni temi. /../ Le Havre je prepojen z eststeskimi prijemi, namernimi anahronizmi in grozljivimi klišeji o Franciji in Francozih, toda prav v tem tičita njegova lepota in izvirnost: pereči imigrantski problem sodobne Evrope je relevantno prikazan tudi zato, ker spominja na utopijo, saj se v filmu nič ne zgodi in in nič ni videti tako kot v resnici.«
- Simon Popek, Delo

»Ali bolje rečeno: novi časi so ustvarjeni za stare filme, ki s svojo čudodelno senzibilnostjo, absurdno melodramo in disproporcionalnimi emocijami ustvarijo aktivistični vihar, s katerim je mogoče spremeniti svet – proletarska ribiška skupnost, v kateri živi Marcel, namreč stopi revolucionarno skupaj in skrije dečka, ki ga policija preganja tako fanatično, kot da je alien iz Osmega potnika. Ni revolucije brez prvobitne akumulacije emocij – in brez zavezniškega izkrcanja v Normandiji. In solidarnost – razredno zavezništvo, razredna zavest – tu izgleda kot nekaj tako vsakdanjega in tako samoumevnega, kot da to stalno počnemo in kot da je to naš življenjski slog. V resnici pa to živi le še v starih filmih. Tako kot bolezni, ki čudežno izginejo, in gangsterji, ki ne umrejo, preden ne poravnajo svojih dolgov. Zato ta film, ki bi moral izgledati kot realistična preslikava sveta, izgleda tako nerealistično, da ne rečem fantastično, pa četudi pokaže ves aktivistični, revolucionarni potencial filmskih emocij, vključno s tem, da ima deklasirani Zahodnjak več skupnega z afriškim imigrantom kot s francosko oligarhijo. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr, Mladina

»Za neprevedljivim naslovom Le Havre, kot je ime francoskemu pristaniškemu mestu v Normandiji ob Rokavskem prelivu, kamor je finski kultni filmski avtor Aki Kaurismäki (po mnogih mnenjih kar mojster evropske kinematografije) postavil dogajanje svojega novega, že tudi v kinu pri nas aktualnega celovečerca Le Havre (2011), se skriva njegov neverjetno pristen preplet družbeno pereče drame in lahko tudi nerealističnega humorja, duhovito prepleten ob vprašanju ilegalne imigracije v svetovni krizi in ob tem, kako v kriznih okoliščinah (toda v bistvu zdaleč ne samo tedaj!) dobrosrčno rešuje reveža – samo revež! Zahtevno je tako pristno preplesti perečo dramo in samosvoj humor, da to učinkuje tako organsko kot v Kaurismaekijevi pripovedi o proletarskem revežu, a osebnostna tako rekoč brezmejno bogatem človeku.«
– Uroš Smasek, Večer

###

Petek, 10. FEBRUAR ob 20.00
ponovitve //14., 18. in 21. februar

Gospodinja (Potiche)

 Francois Ozon // Francija // 2010 // 103 min / IMDB, trailer

Nadvse svobodna priredba istoimenske francoske gledališke uspešnice se dogaja leta 1977 v francoskem podeželskem mestecu. Suzanne je pokorna gospodinja, sanjska žena, soproga premožnega industrialca Roberta Pujola, ki svoji tovarni dežnikov vlada z železno roko, prav takšen tiran pa je tudi, ko gre za otroke in ‘trofejno ženo’. Ko tovarniški delavci napovejo stavko in Roberta vzamejo za talca, krmilo tovarne prevzame Suzanne, ki se na presenečenje vseh izkaže za sposobno in odločno žensko. Ko se Robert v vrhunski formi in spočit vrne s križarjenja, pa se stvari zapletejo …

Najnovejši film Françoisa Ozona je komedija, obarvana s pastelnimi barvami, nenavadnim humorjem, globokim razumevanjem enakopravnosti žensk ter odlično igro buržujske gospodinje Catherine Deneuve in njenega komunističnega bivšega ljubimca Gérarda Depardieuja. Francoski mojster satire se z Gospodinjo vrača k čudovito nalezljivemu humorju svoje mednarodne uspešnice 8 žensk.

režija François Ozon
scenarij François Ozon
montaža Laure Gardette
glasba Philippe Rombi
produkcija Eric Altmeyer, Nicolas Altmeyer
igrajo Catherine Deneuve, Gérard Depardieu, Fabrice Luchini, Karin Viard, Judith Godrèche


kritike

»Gérard Depardieu, ki v disku miga na Saturday Night Fever, Catherine Deneuve v rdeči Adidas trenirki in z navijalkami v laseh, hlače na zvonec, sintetične bluze, tapete z grafičnimi vzorci in ostali sočni retro dekor sedemdesetih let, vključno s poplavami gorčične barve. Kaj več bi še hoteli za lahkoten jesenski večer? Ozonova poskočna, teatralna adaptacija v sedemdesetih izjemno popularne gledališke bulvarke nadgradi feministično temo njegove glasbene detektivke 8 žensk. /…/ Zabavno in nostalgično.«
– Špela Barlič, Pogledi

»Viharna satira Françoisa Ozona igra na potencirane klišeje, ki jih spreobrača v nasprotju s pričakovanji. Vloge spolov v družbi so postavljene pod vprašaj, odnosi med lastniki kapitala in delavci pa nikoli dokončno rešeno vprašanje v ozadju zgodbe. Film ne ponudi odgovorov, kot pri vsakem družbenokritičnem delu  je njegov cilj probleme zgolj izbezati na površje. A to narediti s toliko humorja in z disko plesno točko Catherine Deneuve in Gérarda Depardieuja je zares pohvalno.«
– Igor Harb, Vikend

»A tako, kot so se Ozon nikoli ni pustil omejevati glede sloga, je tudi glede izbora vsebinskih preokupacij znal kreniti v povsem nepričakovano smer. Tako je tudi tokrat pri njegovem zadnjem delu malce teatralični komediji Gospodinja. Stilno ta povzema pristop cenenih eksploatacijskih komedij iz 70. let, kar postane očitno že pri uvodnih napisih, pa tudi sama zasnova likov, ki so izrazito tipski, brez psihološke globine in posledično možnosti nepričakovanega razvoja, je značilna za tovrstna dela. K temu lahko prištejemo še izrazito teatralično zasnovo dela, ki ga v filmskih vodah drži le raznovrstnost in množičnost prizorišč. A ta cenena obleka Ozonu služi le za to, da njegovi na prvi pogled naivni tematski zastavi, reafirmacija feminizma in delavskega gibanja, sežejo do najširšega možnega občinstva in nato pod njo zaživijo s toliko večjo resnobo. To s presežkom kredibilnosti občinstvu servirata igralski legendi francoskega filma Catherine Deneuve in  Gérard Depardieu. Gotovo ne naključno izbrana, saj s svojo karizmo in igralsko večino, na videz preprosti Ozonovi zgodbi dodata povsem nepričakovano dimenzijo. Tako se je Ozon spet izkazal z značilno potezo, provokacijo in čeprav Gospodinja ni njegovo najsijajnejše delo, pa si brez najmanjšega pomisleka zasluži vso našo pozornost.«
– Denis Valič, RA Slovenija

»Prav požgečka vas ob pogledu na Catherine Deneuve, veliko francosko damo svetovnega filma in s svojim obličjem neminljive lepote nekoč nacionalni simbol, kako se gre čisti retro, medtem ko njen šovinistični soprog (stari znanec francoskega filma Fabrice Luchini) v tovarni dežnikov otipava svojo tajnico. /…/ K tej igrivosti filma v duhu »se jih še spomnite« spada še orjaški, kot Orson Welles velik Gérard Depardieu v vlogi levičarskega župana … Če želite v Gospodinji ujeti vse številne filmske poklone ter subtilne pomene Ozonove barvne palete in glasbene izbire, si morate znova ogledati Catherine Deneuve v filmih Jacquesa Demyja … Saj veste, dežniki?«
– Lisa Schwarzbaum, Entertainment Weekly

###

Petek, 17. FEBRUAR ob 20.00
Friday Dance Film Nights ILUMINATED (Osvetljeni)

Tokrat na ogled 3 kratki filmi, izbrani s strani Nurie Font/ NU2

HORIZON OF EXILE

22’ // 2007 // Velika Britanija/ Čile // Režija: Isabel Rocamora // Performerji: Camila Valenzuela, Paulina Garrido // Glasba: Jivan Gasparyan

Horizon of Exile pripoveduje zgodbo dveh žensk v izgonu, ki potujeta čez brezčasno puščavsko pokrajino. Z močnim vpogledom v srednje-vzhodno kulturo razmišlja film o položaju ženske; samopodoba, pripadnost in izginjanje. Znotraj filmske strukture, poudarjene z glasovi iraških izgnancev, obravnava Horizon skozi koreografirane geste vprašanja o ozemlju in identiteti. Ob spremljavi soundtracka Jivana Gasparyana, telesa izdajajo spokojno nasilje, potujejo, kot da bi bila osvobojena zavedanja ali gravitacije, padajoča in pobirajoča, preganjana od neukrotljive preteklosti.

MA MERE L’OYE

28’ // 2004 // Belgija // Režija: Thierry de Mey // Glasba: Maurice Ravel (v režiji Pierra Bouleza)

Orkestrsko bogastvo baleta Maurica Ravela se izraža skozi epizode, ki so navdih iskale pri znanih pravljicah Charlesa Perraulta. Gibalni material je nastal, ko so se koreograf-plesalci odzvali povabilu, da naj izberejo svoj najljubši lik iz pravljice in zanj naredijo plesno miniaturo postavljeno v nenavadno gozdno okolje. Ilustrativne in pripovedovalske utemeljitve so uporabljene zelo svobodno in delujejo bolj kot poetične sugestije. Svet rastlin pred kamero deluje kot agent provocateur, ki še dodatno poudarja in navdihuje izvirno kvaliteto giba.

SVETOBOLJE ŠT.1

14’ // 2009 // Slovenija // Režija: Lucija Smodiš // Koreografija in performans: Vlasta Veselko

Cikličnost nastajanja. Večna tema.

Ples v kontekstu vizualne umetnosti je plesno-filmski program, ki je kuriran s strani Núria Font/ NU2s v okviru Modul Dance-a. Modul Dance je mednarodni projekt sodelovanja med 22 evropskimi plesnimi hišami in medijskimi inštitucijami iz 15 držav.

###

Petek, 27. JANUAR ob 20.00

Irska pot (Irish Route)

Ken Loach // Vel. Britanija, Francija, Italija, Belgija, Spanija // 2010 // 35mm // 109 min

Fergus pride v domači Liverpool na pogreb svojega otroškega prijatelja Frankieja, ki je z njim kot zasebni plačanec delal v Iraku in na smrtonosni Route Irish med bagdadskim letališčem in zeleno cono izgubil življenje. Ken Loach, mojster britanskega socialnega realizma, v dramatičnem zarotniškem trilerju problematizira moralno in politično korupcijo, s katero Zahod bogati na Bližnjem vzhodu.

režija Ken Loach
scenarij Paul Laverty
fotografija Chris Menges
montaža Jonathan Morris
glasba George Fenton
produkcija Rebecca O’Brien
igrajo Mark Womack, Andrea Lowe, John Bishop, Geoff Bell, Talib Rasool, Craig Lundberg, Trevor Williams, Jack Fortune
distribucija v Sloveniji Continental film

festivali, nagrade
Svetovna premiera v tekmovalnem programu festivala v Cannesu 2010. Toronto 2010. London 2010. Stockholm 2010. Rio de Janeiro 2010. Istanbul 2010. Glasgow 2011. Seattle 2011. Beograd 2011.

###

Torek, 24. JANUAR ob 20.00

Nanga Parbat

Joseph Vilsmaier //  Nemčija // 2010 // 104 min

Nanga Parbat poustvarja zgodbo tekmovanja in boja – doseči strašljiv, nad 8000 metrov visok vrh na pakistanski strani Himalaje v Kašmirju. Junija leta 1970 sta brata Messner po napornem vzponu po Rupalski steni osvojila vrh Nanga Parbat. Na vrhu se je 23-letni Günther začel spopadati s simptomi gorske bolezni. Ugotovil je, da se bo nemogoče spustiti po isti poti. Tako ju je 26-letni Reinhold vodil nazaj po malce prijaznejši Diamirski steni. Med spustom je Günther izginil, po vsej verjetnosti ga je odnesel plaz. Reinhold ga je brez uspeha iskal, nato pa se je naprej spustil sam. V tabor se je vrnil po šestih dneh z resnimi ozeblinami, bil je nepravično obtožen, da je za gorski podvig žrtvoval bratovo življenje.

režija Joseph Vilsmaier
scenarij
Reinhard Klooss, Sven Severin
fotografija
Joseph Vilsmaier, Peter von Haller, Helmfried Kober
montaža Sandy Saffeels, Uli Schoen
glasba
Gustavo Santaolalla
igrajo
Florian Stetter (Reinhold), Andreas Tobias (Günther), Karl Markovics (Karl Maria Herrligkoffer), Steffen Schroeder, Jule Ronstedt
distribucija v Sloveniji Cenex

festivali, nagrade
Trento 2010, Tokio 2010

###

Petek, 6. JANUAR ob 20.00
 ponovitve // 8., 10. in 11. januar ob 20. uri

Namišljene ljubezni

(Les amours imaginaires)

Xavier Dolan // Kanada // 2010 // 35 mm // 102 min

Mladi kanadski režiser, znan predvsem po odmevnem prvencu Ubil sem svojo mamo, se je preizkusil v stilizirani romanci, ki se spogleduje s Truffautovo slovito novovalovsko klasiko Jules in Jim. Dolanov ménage à trois je igriva zgodba o romantičnih zablodah, rivalstvu in zavrnitvi, o nevračanih in namišljenih ljubeznih.

režija Xavier Dolan
scenarij Xavier Dolan
fotografija Stéphanie Biron Weber
montaža
Xavier Dolan
zvok François Grenon
produkcija Xavier Dolan, Carole Mondello, Daniel Morin
igrajo Monia Chokri, Xavier Dolan, Niels Schneider
distribucija v Sloveniji Demiurg

festivali, nagrade
Svetovna premiera v sekciji Un Certain Regard festivala v Cannesu 2010 (nagrada Regards Jeunes). Toronto 2010 (uradna selekcija). London 2010. Karlovi Vari 2010. Rotterdam 2011. Stockholm 2011. Štiri nominacije za nagrado genie 2011 Kanadske filmske akademije (za najboljši film, režijo, fotografijo in stransko igralko).

###

Petek, 13. JANUAR ob 20.00
 ponovitve // 15., 17. in 25. januar ob 20. uri, 21. januar ob 18. uri

Turneja (Tournée)

Mathieu Amalric // Francija, 2010 // 35 mm // 111 min

Režiser Mathieu Amalric, igralska muza nove generacije francoskih filmskih režiserjev 90-ih, predstavlja komično, trpko sladko dramo Turneja, film ceste, odra in zaodrja, ki gledalca popelje v bizaren svet zrelih in šarmantnih (predvsem pa pravih) ameriških striptizet na melanholični turneji po francoski provinci.

režija Mathieu Amalric
scenarij Mathieu Amalric, Philippe di Folco, Marcelo Novais Teles
fotografija Christophe Beaucarne
montaža Annnette Dutertre
zvok Olivier Mauvezin
produkcija Yael Fogiel, Laetitia Gonzalez
igrajo Mathieu Amalric, Julie Atlas Muz, Miranda Colclasure, Angela de Lorenzo, Dirty Martini, Suzanne Ramsey, Alexander Craven
distribucija v Sloveniji Continental film

festivali, nagrade
Cannes 2010 (najboljša režija in nagrada FIPRESCI). Torino 2010. Liffe 2010. Nominacije za cezarja francoske filmske akademije v kategorijah najboljši film, režiser, izvirni scenarij, fotografija, montaža, zvok in scenografija.

###

Petek, 21. JANUAR // 20.00
Friday Dance Film Nights ILUMINATED (Osvetljeni)

DV8: Strange Fish

Strange Fish looks at our quest for someone to love and something, or someone, to believe in. The tyranny of couples and groups, the pain of not belonging and the fear of being alone are all laid bare in a series of powerful images.
Strange Fish mixes humour, religious iconography and physicality, taking it beyond the boundaries of traditional dance.

Comments

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s