Sreda, 10 februar ob 19.00

student cuts feb 2016

Ta filmski večer bo posvečen stanju duha. Videli bomo film Blodnja – zmagovalec nagrade za najboljši film študentov medijskih komunikacij na Student Cuts 2015.

This Movie night will be dedicated to spiritual states. We will see Delusion – the winner of Best film by students of Media Communication at Student Cuts 2015 award.

Movie list/ Seznam filmov:
– Delusion (Slovenia/ Slovenija)
– Sing Again (Canada/ Kanada)
– DEM (Slovenia/ Slovenija)
– Freistil (Austria/ Avstrija)
– Grace (United Kingdom/ Združeno Kraljestvo)
– Happy Reversal (China/ Kitajska)
– Digital Native (Iran/ Iran)
– MILK (Singapore/ Singapur)
– Monitor 76 (USA/ ZDA)
– Pint (United Kingdom/ Združeno Kraljestvo)
– Schizophrenia (Singapore/ Singapur)

More info./ Več informacij: http://www.studentcuts.eu/

*Free entry / Prost vstop

HODNIK

Posted: februar 2, 2016 in avdiovizualno, splošno
Tags: , , , ,
5. marec ob 23.00 // vstop prost

Proper zabave že več stoletji, tako kot tigrova mast, dokazano odpravijo glavobol in bolečino, ki jo povzročijo revma, artritis ter išias. V težkih časih Kina Udarnik je prav, da tu in tam skupaj poskrbimo za splošno moralo. Zanjo bodo skrbeli DJ Peglasus, TMA iz Nove Gorice in Šuljo.

hodnik

DJ PEGLASUS (Bojler): https://www.mixcloud.com/okki_di_gatto/
………………………………………………………………………………
TMA (Bojler): https://www.mixcloud.com/Tma666/
………………………………………………………………………………
ŠULJO (Tekochee Kru): https://soundcloud.com/shuljotekochee
………………………………………………………………………….…..
VJ: TAC
………………………………………………………………………………
Artwrk: Nenad Cizl: https://www.facebook.com/Cizl.inc
………………………………………………………………………………
Bojler
https://www.facebook.com/StudioBojler
http://www.mixcloud.com/bojlerstudio/
………………………………………………………………………………

T-SHIRT support

Vstopnine Hodnik nima, ma pa epske t-shirte, by Cizl. Dobiš ga lahko za simbolično donacijo 15 €, s katero prispevaš, da se Hodnik zgodi. Če ti je kul, javi na spacevap@gmail.com. Če ti tiger ni všeč, je tukaj tudi mogočni medved ™ iz prejšnje runde.

hodnik majca

Objavljamo celoten odgovor časopisu Večer na prispevka, objavljena 19. januarja: Kinobog profit, direktorice nekdanjih Mariborskih kinematografov Magdalene Medved in Art kino v Koloseju? Končno, novinarke Petre Vidali. Odgovor je bil objavljen v Večeru 26. januarja, 2016. V branje ob tem svetujemo tudi članek Boštjana Laha iz leta 2007 z naslovom Mariborski kino Udarnik umira?.

Foto: Sašo Bizjak, časopis Večer

PleaseBeHonestNow (Sašo Bizjak, Večer)

O resnem kinu?

Končno. V mestu, kjer tiskani mediji pozdravljajo prihode art kino produkcije v multiplekse in koloseje, ki kot prostori filmske umetnosti znajo celo prekiniti avtorski film z napisom in odmorom »za napolnitev zalog hrane in pijače« oziroma kjer ob nekaj projekcijah ljubljanskega filmskega festivala doživljamo naravnost strašljive tehnične in amaterske organizacijske napake, se je očitno in končno začela tudi vedno bolj strokovna debata o tem, kaj kino, kako kinematografija in zakaj filmska umetnost sploh so. V razmislek ob vzhičenju nad dvema le pogojno imenovanima art projekcijama v Koloseju in pomislekih o profesionalnem delu Zavoda Udarnik ter ob navedbi, da imamo v mestu le dva kinematografa dajemo v razmislek naslednje številke:

Udarnik 2010-2015
Število artkino projekcij: 1535
Število kinotečnih projekcij: 83
Število slovenskih filmov: 164
Število dokumentarcev: 204
Število otroških projekcij: 169
Število gostovanj festivalov: 200
Število izobraževalnih dogodkov: 94
Število glasbenih dogodkov: 172
Število razstav: 7
Skupno število gledalcev na filmskih projekcijah: 47.250
Skupna višina javnih sredstev (MzK+EPK2012+MOM+FC): 244.368EUR*
*za primerjavo: ljubljanski Kinodvor prejme s strani Mestne občine Ljubljana neposredno na letni ravni cca. 480.000EUR

Torej po letih molka in neprisotnosti, se na fronti borb, bitk in vojne za kvaliteten kino v samem mestnem jedru Maribora pojavljajo junaki in junakinje preteklosti, ko so žal bile sprejete vprašljive odločitve kam s kino dvoranami in kam z umetniško filmsko produkcijo. Mreža Europa Cinemas in Art kino mreža Slovenije ter dejanski razvoj umetniških in mestnih kinematografov v svetu in tudi pri nas so dokazali, da so dvignjene roke, predaje ter odločitve za vstop umetniške filmske produkcije v multiplekse ter izguba javnih kinematografskih institucij bile napačne, ne v stiku s časom in da, celo slabe poslovne in trajnostne urbano-razvojne odločitve. Oziroma ne samo napačne in poslovne ter mestno tvorno slabe odločitve, ampak tudi strokovno zelo vprašljive na račun same kakovosti filmske umetnosti in na račun razvoja ter dihanja mestnih središč.

O tistih tajkunih?

Skoraj poenostavljeno in na mestih zavajajoče govorimo o tajkunih, o denacionalizacijskih procesih in s tem spretno prikrivamo odgovornost in odločitve, ki so bile sprejete in ki so pripeljale do stanja danes, do stanja 10 let kasneje, ko bi očitno ljudje, ki so odločitve takrat sprejemali in zadnjih 5 let niso nikakor javno sodelovali ter podpirali iniciative za mestni kino, želeli nekaj. Le kaj? Biti in priti v ospredje borbe, ki se dogaja zaradi njihovih slabih odločitev, zaradi njihove zgolj priložnostne in puhle borbe za kino, za kinematografe, za film v preteklosti? Upamo, da bodo resni raziskovalni novinarji načeli zgodbe preteklosti in dejansko poslovno ter strokovno aktivnost filmskih delavcev v Mariboru. Teh ljubiteljev in ljubiteljic ter strokovnjakov in profesionalk, ki jih niti v mestnem kinu Udarnik na omenjenih več kot 1500 art kino projekcijah ni bilo opaziti zadnjih 5 let.

O njihovem odličnem programskem vodstvu?

O odličnem programskem vodstvu v preteklosti je govora v zapisu direktorice nekdanjih Mariborskih kinematografov Magdalene Medved. Govorimo o kvalitetnem programskem vodstvu, ki je pred leti, zaradi bojda slabega obiska art kina in svojeglavosti privatnih šefov ter šefinj, katerih filmska-poslovna agenda je jasna že stoletje, vrglo puško v koruzo in se predalo ter pristalo v coni jamranja. Vse do trenutka, ko je nova generacija, na, priznajmo, njihovih temeljih zgradila in kvalitetno nadgradila zgodbo umetniškega filma, povečala število projekcij tako umetniških kot kinotečnih filmov, postala član vseh najpomembnejših art kino mrež Evrope in Slovenije ter postala del nacionalne filmsko izobraževalne zgodbe. In zdaj, ko je ta mlada, nova generacija uspela prepričati pripravljalce lokalnega kulturnega programa o nujnosti filma in digitalizacije, ko je bitka za film s kolesjem uradov in ministrstev vstopila v novo petletko in ko je nova generacija izobrazila nove filmske kritike in producente, se mečejo tej generaciji konkretna polena pod noge. Torej krikov in glasu ni bilo zadnjih 5 let, podpore, niti v obliki obiska ni bilo v zadnjih 5 Udarnikovih letih in očitno tudi v prihodnosti ne bo.

Dejansko pljuvate v skupno filmsko in kinematografsko skledo ter ljudem podajate vse prej kot objektivno sliko, kaj šele strokovni pogled na to, kaj in kako potrebujemo. Kino Udarnik je v prvi petletki dokazal, da mesto kino v centru in prostor civilnega dialoga potrebuje in prava žalost je, da vsi borci za film iz preteklosti niso in ne nadaljujejo bitke.

In da, nalijmo si čistega vina (kot pravi zapis nad vhodom v kino Udarnik) ob laskanju bivših programskih vodstev in povejmo ljudem, da žal Slovenija prevede in v distribucijo jemlje le majhen del svetovne umetniške produkcije in da je pred 10 leti te distribucije bilo zanemarljivo malo oziroma vsak programec mestnega kina v Sloveniji še danes ve, da celo vsi umetniški filmi prevedeni v naš materni jezik komaj zapolnijo program. Torej o resni, kuratorski selekciji in strokovnem izboru oziroma konceptih dejansko sploh ne moremo govoriti. Razen, če bi staroste slovenskih kinematografov nadaljevali svojo bitko in začeli prevajati še več naslovov iz letne festivalske bere ter sami začeli odpirati nove distribucijske kanale. Ampak to bi pomenilo več dela in predvsem resno konceptualno delo ter fokusirane bitke. Tako kot je fokus tudi spremljanje filmskega programa v mestu. Programa, ki ga je prinesel Zavod Udarnik. Torej v zadnjih letih retrospektive Karpa Godine, Kubricka, Fellinija, Pregled 60 let cannske Zlate palme ter Retrospektivo zakladov ameriškega filma, ki jo je v svojo dvorano v celoti, po Udarnikovem konceptu, prenesla tudi Slovenska Kinoteka. Takega programa zadnjih 5 let ne bi smel zamuditi ali ne poznati, torej izpustiti noben resen ljubitelj umetnosti gibljivih slik. Kaj šele strokovnjaki, ki pa… Ne poznajo, ne vidijo, zanikajo obstoj mestnega kina.

O nevedenju in zanikanju Udarnikovih 5 let?

Kje so bili vsi ti strokovnjaki, ko smo zamujali in kot mesto tudi zamudili evropske razpise za filmsko digitalizacijo mestnih kin? Kje so bili, ko se je kinotečni program potrojil in ko so se strokovne retrospektive pripravljale, ko smo meščani na Grajskem trgu 1 v legendarnem Kinu Udarnik lahko izbirali med celo dvema različnima projekcijama na dan? Ali učijo in filmsko izobražujejo nove generacije? Pišejo svoje filmske spomine prepolne premier na fenomenalnem Letnem kinu v Rušah, na mariborski Piramidi in v Vetrinjskem dvoru ali kuratirajo in selekcionirajo programe za Slovensko kinoteko kot so v prvi petletki počenjali Udarniki? Ne. Spali so. Dolgo zimsko spanje. In zdaj v vsakem primeru in na vse možne načine želijo spregledati borbo za Kino Udarnik. Dejansko pljuvate v skupno filmsko in kinematografsko skledo ter ljudem podajate vse prej kot objektivno sliko, kaj šele strokovni pogled na to, kaj in kako potrebujemo. Kino Udarnik je v prvi petletki dokazal, da mesto kino v centru in prostor civilnega dialoga potrebuje in prava žalost je, da vsi borci za film iz preteklosti niso in ne nadaljujejo bitke. Ampak še vedno prelagajo odgovornost in iščejo lastne puške v koruzi.

Za Zavod Udarnik:
Miha Horvat, samozaposleni v kulturi, intermedijski umetnik
Srđan Trifunović
Žiga Brdnik, samozaposleni v kulturi, filmski kritik/recenzent

Objavljeno v časopisu Večer 19. januarja, 2016.

Trenutno si lahko v Koloseju Maribor ogledate Taksi, napovedujejo pa se še druge filme iz Art kino mreže

Petra Vidali

Ko smo pretekle dni pogledali spored Koloseja Maribor, smo presenečeni zagledali naslov Taksi. A se vrti kje še kak drug Taksi kot Panahijev? Ne, pravi je, saj piše, da je iranski film. Tisti, ki je na lanskem berlinskem festivalu prejel nagrado za najboljši film, tisti, ki smo ga lahko videli potem na lanskem Liffu, in tisti, ki zdaj rotira po slovenski Art kino mreži. Ampak ker ga v našem Udarniku več ne morejo predvajati, ker pač nimajo digitalnega projektorja, smo se sprijaznili, da ga v Mariboru v rednem programu pač ne bomo gledali.Tudi ljubljanski Kolosej se ne otepa art filmov
Spraševanja, zakaj manka ne poskuša zapolniti mariborski Kolosej, so stara vsaj toliko kot težave Udarnika. Če si predvajanje filmov iz Art kino mreže lahko privošči ljubljanski Kolosej (in to filmov, ki so “art postojanke” v Ljubljani že obiskali, trenutno vrtijo Sorrentinovo Mladost), ki s komercialnim filmom zasluži precej več od mariborskega, zakaj ne bi mogli tega narediti tukaj. Če gremo v Kolosej z veseljem na mariborski Liffe, lahko gremo tudi na nefestivalske projekcije. Seveda ne bodo imeli ljubitelji tovrstne filmske produkcije čisto nič proti specializiranemu kinu, ampak dokler ga nimamo, in nič ne kaže, da bi ga kmalu dobili, se zdi to odlična (začasna) rešitev. In to je na srečo hitro doumelo tudi novo vodstvo Koloseja Maribor.Ker je zanimanje večje od ponudbe
Stipe Jerić, direktor podjetja Projektor, ki upravlja Kolosej Maribor, pravi: “Tudi lanski 26. ljubljanski mednarodni filmski festival Liffe, ki je tudi tokrat hkrati potekal v Koloseju Maribor, je dokazal, da je v mestu zanimanje za kakovostno filmsko produkcijo večje od ponudbe. Projekcije filmov so bile izjemno dobro obiskane in že takrat smo se odločili, da bomo tovrstnim filmom v Koloseju v bodoče namenili več pozornosti. V zadnjih dveh mesecih smo imeli že več pogovorov s strokovnjaki in ustvarjalci art kino programov, s katerimi bomo tudi sodelovali pri razvoju art kina v Koloseju Maribor in v Sloveniji.Tudi spremljajoče vsebine
Odločili smo se, da bomo v določenem številu dvoran prednostno predvajali art program. Gledalcem bi želeli ponuditi vsebinsko in žanrsko raznolike dosežke sodobne filmske umetnosti, več evropske in neodvisne svetovne produkcije, hkrati pa bi razvijali vsebine, ki bodo pisane na kožo ljubiteljem art programa.Zavedamo se, da je pristop do gledalcev art kino programa drugačen, zato razmišljamo tudi o primernih spremljajočih vsebinah, ki bodo po okusu teh gledalcev. Poudariti želim, da sicer okus gledalcev komercialnega programa in art kino programa ni strogo ločen, veliko jeskupnih točk. Oboji si namreč želijo in zaslužijo kakovostne projekcije filmov, v sodobno opremljenih dvoranah, s kakovostno sliko in zvokom.” Pod spremljevalni program si predstavljajo, razloži pomočnica direktorja Ksenija Arzenšek, tematske debate o izbranih filmih, pogovore s strokovnjaki …
Bolj ali manj veliki nominiranci za velike nagrade
Seveda smo hoteli vedeti, kaj se nam v Art Koloseju obeta v bližnji prihodnosti. Ker so še sredi usklajevanj, se bo program sproti dopolnjeval, pravijo, za nekatere filme pa so vendarle že znani datumi začetka predvajanja. Najdete jih v okvirčku. Navdušenje se malce poleže, ko ugotovimo, da gre za velike nominirance za oskraja, ki bi jih v Koloseju videli tudi sicer, vendar je seznam, kot zapisano, še nepopoln. Ekipi, ki očitno želi ponuditi tudi manj dosegljive filme za manj gledalcev, lahko samo želimo, da bi zamisel čim prej uresničila. Po sledi Taksija torej.

Kaj se nam obeta?

Zaprisežena devica, režija Laura Bispuri, na sporedu od 21. januarja.”Prvenec režiserke Laure Bispuri je evokativen in introspektiven film, ki govori o več stoletij dolgi albanski tradiciji zaprisežene device ali “burneše”. Ta običaj je ženskam dovolil, da so si izbrale drugo pot, zavrnile svojo predpisano vlogo in se izognile opravljanju domačih opravil. Glavna igralka Alba Rohrwacher postreže z večplastno in energično igro v vlogi ženske, ki svojega spola ne more definirati tako lahko, kot to pričakuje svet.”Brooklyn, režija John Crowley, na spredu od 4. februarja.”Irska v 50. letih 20. stoletja. Eilis se lahko v prihodnosti nadeja le polizanih igralcev ragbija, opravljanja v trgovini in slabega vremena. Ko ji prijazni duhovnik ponudi plačilo poti v Ameriko, se odpravi v Brooklyn. Tam najde žareče luči, vrstne hiše in kričečo samozavest …”Spotlight (V žarišču), režija Tom McCarthy, na spredu od 18. februarja.”Zgodba o resničnih novinarjih, ki so za svojo raziskavo prejeli Pulitzerjevo nagrado, prikazuje dolgoletno delo skupine preiskovalcev časopisa Boston Globe, ki so se lotili razkrivanja obtožb o zlorabah mladoletnikov v katoliških institucijah …”Carol, režija Todd Haynes, na sporedu od 25. februarja.”Zgodba iz 50-tih let prejšnjega stoletja o neizbežni ljubezni, soočeni s predsodki in socialnimi razlikami različnih stanov družbe. Mlada Theresa dela kot blagajničarka v newyorški veleblagovnici in sanja o lepšem življenju, dokler ne spozna premožne in zapeljive Carol …”

ŠTEVEC

27 članov 
ima Art kino mreža Slovenije. Od največjega, ljubljanskega Kinodvora, do delavskih domov po manjših občinah. Med njimi je tudi mariborski kino Udarnik, vendar več ne more sprejemati verižne ponudbe, ker so filmi, ki jih ponuja mreža, digitalni, projektor, ki ga ponuja Udarnik, pa ne.
1 film 
ki kroži po Art kino mreži, je trenutno na ogled v Mariboru, Panahijev Taksi.
7 filmov 
nominiranih za oskarje, bomo po dosedanjih informacijah od danes do 28. februarja, ko bodo oskraji podeljeni, lahko gledali v Mariboru: Tarantinovih Podlih osem (so že), Brooklyn Johna Crowleyja, Spotlight Toma McCarthyja, Carol Todda Haynesa, McKayjevo Veliko potezo in seveda Inarritujevega Povratnika.
2 kinematografa 
ima drugo največje slovensko mesto (Kolosej in Cineplexx). Toliko kot Celje (Cineplexx in Metropol) in občutno manj kot Ljubljana, kjer lahko greste (dobesedno vsak dan) v kino v Kolosej, Komuno, Kinodvor, Kinoteko, Kino Bežigrad in v Cankarjev dom.
156 tisoč
evrov bi stala digitalizacija kina Udarnik. A v tej cifri ni samo digitalni projektor (50.000 evrov), ampak tudi oprema za projekcijsko sobo, 3-D glava (za 3D-predvajanje torej) in mobilna enota, projektor bi torej lahko “prenašali”. Cifra, s katero bi tudi prišli skozi, pravi direktor Srdjan Trifunović, je 130.000 evrov.

Objavljeno v Večeru 19. januarja, 2016.

Magdalena Medved, DIREKTORICA NEKDANJIH MARIBORSKIH KINEMATOGRAFOV

Ljubitelji kina so me mnogokrat spraševali o vzrokih za odsotnost kinoteke v Mariboru. Pri tem pa so imeli v mislih željo in potrebo po umetniško in avtorsko podpisanih filmih, ki jih povzamemo v besedni opredelitvi art filmi, art kino.
Velika organizacijska, pravna in vsebinska razlika je med kinoteko in art kinom. V najožjem povzetku je poslanstvo kinoteke v zbiranju in trajnem ohranjanjanju filmske dedišćine, v obdelavi filma in filmskega materiala, v širjenju filmske kulture in v izobraževanju gledalcev ter s filmom povezanih kadrov. Njen znanstveni prispevek pa je v raziskovanju in preučevanju zgodovine filma.
Kinoteka se po pravni podlagi lahko ustanovi po ena v državi in ima status državne kulturne institucije. Izjema so bile kinoteke v bivši Jugoslaviji, kjer jemednarodna asociacija dovolila kinotekam republiški domicil. Zato smo lahko imeli kinoteko ob tisti v Beogradu tudi v Ljubljani. Ni je pa bilo mogoče postaviti v posameznih mestih, kot to ni mogoče danes.
Posamezna mesta so zapolnila potrebo po umetniških in avtorskih filmih z ustanavljanjem art kinodvoran.
Mariborski kinematografi so v sedemdesetih letih v ta namen zgradili Kinogledališče in v njem predvajali kvalitetnejše, tudi art filme. Samo štiri dvorane v mestu so puščale le malo programskega prostora za art filme. Pa vendar, ob sijajnem programskem vodenju (Damjana Vinterja) smo uspevali v program uvrstiti art filme in v sodelovanju s kinoteko v Ljubljani, s Cankarjevim domom in s posameznimi tujimi veleposlaništvi pripeljati v mesto sijajne art filme.
Izmed številnih dvoran v Koloseju naj bi bila ena tudi dvorana za art program. Toda tajkunizacija slovenske kinematografije, ki ji ni para v slovenski splošni tajkunizaciji, je videla samo enega boga. Profit na kratki rok. Opustilo se je filmske abonmaje, ki so zajemali nekaj tisoč mladostnikov, kvalitetne šolske predstave, delo z mentorji na šolah in premiere filmov kot družabni dogodek. Vsaka dejavnost, in tudi kino, zahteva profesionalno in družbeno odgovorno delovanje, ki dolgoročno prinaša dodano vrednost sprejemanja … filma, njegovo razumevanje in potrebo zanj, hkrati pa nudi polno zadovoljstvo konzumenta. Te dodane vrednosti, ki je na dolgi rok tudi razlog za večji obisk in posledično tudi večji dobiček, novodobni tajkuni niso dojeli. Leta izgradnje slovenske kinematografije z vsemi njenimi razsežnostmi in poslanstvom so izničili.
V Sloveniji je kot odgovor na to nastala sijajna Art kino mreža Slovenije, ki vključuje kinematografe v sedemindvajsetih slovenskih mestih. Med njimi je tudi Zavod Udarnik. Ali slednji zmore in zna zapolniti vrzel, ki je nastala po odsotnosti profesionalnega, organiziranega, dolgoročnega in sistematičnega dela profesionalne kinematografije, mi ni znano. Gotovo pa je lahko uspešen art kino samo tisti, ki profesionalno ciljno in načrtovano oblikuje in uresničuje programsko jasno opredeljenost za izbiro in prikaz mnogokrat sijajnega in celo neprecenljivega umetniškega filmskega izraza. Pri tem pa se v lokalnem okolju tudi pričakuje, da bo art kino dal možnost in priložnost mladim filmskim ustvarjalcem, da reprezentirajo svoja dela, saj jih ne morejo prikazati v velikih kinocentrih, ne da bi jim za to izstavili račun.
Iz Maribora so izšli danes že uveljavljeni filmski ustvarjalci, ki so dobili svojo prvo priložnost v okviru art programa. Marko Naberšnik je s soustvarjalci svoje prve filme predstavil v Mariborskih kinematografih. Na projekcijo je prišlo preko 600 gledalcev. Maribor bi moral imeti art kino, in lahko ga ima, toda to ni amatersko delo, ampak zahteva visok profesionalni pristop in odnos.
Art kino je še mnogo več. Art kino lahko subtilno vsebinsko posega na področja, ki so v domeni kinoteke, in nadgradi čiste projekcije, a to je že tema za tiste, ki to znajo.

Pisma bralcev, časopis Večer, 19. 1. 2016
Zelo me je pritegnilo pisanje gospe Zore A. Jurič, ko je sredi meseca decembra preko pisem bralcev spraševala odgovorne v mestni občini, kako dolgo bomo morali Mariborčani in okoličani, željni kakovostne ponudbe art filmov, še čakati na svoj mestni kino, kot ga ima na primer Ljubljana. Svojo prvotno namero, da takoj izrazim vso podporo in strinjanje s tem pisanjem, sem opustila, rekoč si, pa saj ti sedaj že dobri dve leti ne živiš več stalno v Mariboru, prihajaš le vsaka dva tedna do tri, greš tistih 30 kilometrov do Ljubljane in se filmsko nasitiš …, čeprav bi si ob dnevih bivanja v Mariboru z veseljem ogledala tudi kak dober film. Torej, kakor da na neki način nisem dovolj kredibilna, da bi govorila o perečih mariborskih temah. Pa sem nato tik pred novim letom po zelo dolgem času srečala eno od biljeterk, ki so delale v starih, mestnih, “predkolosejskih in predcinepleksičnih” kinodvoranah, in se z njo zapletla v izredno prijeten pogovor, ki mi je odprl poleg programsko osiromašenega še en vidik umanjkanja današnje “silosno-brutalno-sladkobne” filmske ponudbe v Mariboru, to je tisti žlahtni osebni pristop in odnos zaposlenih, ki si ga bil deležen, ko si vstopil v takratni hram sedme umetnosti. In če sem nekoliko hudomušna in sodim po že nekaj časa praznih velikih kinodvoranah, ki so v turbokapitalističnem valu, ki je preplavil Slovenijo in naznanjal vsemogočnost prostega trga, pogoltnile tiste stare, majhne, z veliko več duše in raznovrstnih vsebin. Torej kapitalizem umira, naj zaživi nekaj novega, na primer ekonomija sodelovanja in posluha za še katere druge, ne le profitne kategorije. Tako tudi jaz apeliram na odgovorne v Mestni občini Maribor, naj zmorejo toliko odprtega razuma in duha, da od sredstev, ki se kljub krizi ali že minuli krizi vendarle stekajo v občinski proračun, seveda iz žepov nas davkoplačevalcev, za začetek namenijo tistih ubornih, če se prav spomnim navedbe, 25.000 evrov entuziastom, ki so se z obilico dobre volje, namenov in zagnanosti lotili revitalizacije kina Udarnik. Hkrati pa naj se začno čim prej zgledovati po dobrih praksah financiranja na primer mestnega ki na Kinodvor, Mestne občine Ljubljana, seveda, v dobro tudi tistih Mariborčanov in okoličanov, ki ostajamo v zdajšnji situaciji že zelo dolgo lačni bolj kakovostne filmske ponudbe.
_
Neva Ketiš
Sobota, 6. februar ob 22.30 // Kino Udarnik // vstopnina: 5 €

banner-fa_shing_ahmad-splinta

Maškare pozor!

Na vaš praznik vas vljudno vabimo na udarniški Fa-šing, ki ga bosta nadzirala Ahmaad in Splinta, mojstra gramofonov z veščinami, ki jima jih zavidajo še največji kung-fu mojstri. Z mešanico breakbeata, bigbeata, funka, nu breakov, nufunka, funky breaksov, hiphopa, soula, nujazza, drum’n’bassa in vsega, kar vsebuje break bosta poskrbela za najplesnejši pustni karneval, kakršnemu še niste bili priča!

DJ Ahmaad

nekaterim bolj znan kot A Skitzo je najbolj eminentno in najpotentnejše breaks ime s področja nekdanje Jugoslavije in DJ, ki je svoje veščine prikazoval na mnogih festivalih, kot sta Sonar ali Red Bull Music Academy, novosadski Exit, slišali pa so ga tudi že v različnih evropskih in brazilskih klubskih mekah. V Mariboru bo Ahmaad nastopil prvič, kar je zgolj pika na i k temu, da vstavite 6. februar v svoj koledar.

DJ Splinta

se najraje skriva in ustvarja v Kliniki za zdravljenje favšije ali Gramofonoteki, ter seveda brezkompromisno ohranja status največjega obvladača gramofonov v regiji. Kako zelo ga je motivirala Skratch Klinika in novi Vestax, boste lahko občutili v soboto.

Vj SAJKO-Matej Sajko Modrinjak

vizualni umetnik, živi v Mariboru. Zaključil akademijo za umetnost na Dunaju (2005), ustvarjal vizualno podobo za gledališke predstave (Makbet-1999, Mali princ-2007, Osamljen-2008, Življenje je sen-2010, Srečni dnevi-2011, Diagnoza-2011) in sodeloval pri mednarodnih skupinskih razstavah z avtorskimi deli. Od leta 2014 deluje na mariborski sceni kot Vj Sajko.

Lepo vabljeni!

Pismo bralcev je bilo objavljeno 18. decembra v časopisu Večer.

Naj hodimo Mariborčani v kino v Ljubljano?

V Delu berem, da od 14. 12. v ljubljanskem Kinodvoru vrtijo film Mladost Paola Sorrentina z vrhunsko igralsko zasedbo. Vzdihnem, kot že tolikokrat prej, da tudi tega filma za nas ne bo, razen, seveda, če si ga bomo šli ogledat v Ljubljano.V Koloseju, ki mu je mesto namenilo tako izjemen prostor ob Dravi (!), namreč že nekaj let vrtijo le filme najbolj komercialne vrste. Če kdaj vanj pomotoma zaide kak kvalitetnejši film, ga po nekaj dneh snamejo s programa. Očitno so nas v teh letih temeljito odvadili hoditi v te vrste kinematografe (da o strašljivosti propadlih lokalov in o fitnesu v njegovih prostorih ne govorim …). Čeprav interes za dobre filme obstaja, kar vidimo v obdobju festivala Life.
Nekaj časa je bilo videti, da smo v bivšem Udarniku dobili mestni kino, ki bo zahtevnejšim gledalcem nudil filmski spored, kakršnega si želimo, a sem v sobotnem Večeru (12. 12.) prebrala, da je “Udarnik ostal brez 25 tisoč evrov”. Torej smo ostali tudi brez te možnosti. Res je, da kinematograf že kar nekaj časa ni redno deloval, a sem upala, da bodo zadeve v korist meščanov vendarle uredili. Po poizvedovanju, zakaj več ne vrtijo filmov, so mi namreč v Udarniku pojasnili, da nimajo digitaliziranih naprav, se pravi, da novejših filmov, ki prihajajo v tej obliki, ni več možno predvajati. Sredstva, ki so jih prejemali od občine, so v glavnem namenili za najemnino dvorane. Kaže, da gre torej za (ne)zapleteno zgodbo, ko najprej nečesa ni in temu sledi, da ni tega, kar bi moralo biti.
Kot dolgoletna in (prej) redna obiskovalka filmov v svojem imenu in v imenu podobno mislečih prijateljev in znancev sprašujem odgovorne v Mestni občini Maribor, kdaj bo meščanom omogočeno spremljanje kvalitetnega filmskega sporeda. Pri tem me pravzaprav ne zanima, kaj je bilo prej in kaj pozneje, kdo je ali ni izpolnil obrazcev, kdo je sposoben odgovorno voditi Zavod Udarnik in kdo ne. Vem le, da je v mestu nujno potreben te vrste art kino, ki je bil hkrati tudi zanimiv, čeprav precej zanemarjen prostor urbane kulture, in da je bilo sprva prav prijetno obiskovati kino Udarnik z izbranim programom, simpatične so bile tudi filmske predstave na prostem. Bojim se tudi mrtvega prostora – še enega poleg zaprtega Mc Donald’sa – v samem središču mesta.
Najbrž ni treba tukaj na dolgo in široko razlagati, kako je v tem času padlih vrednot, preprostosti mišljenja, trivialnosti večine medijev in ubornega potrošništva nevarno opuščati te tako redke prostore, ki bi mladim in odraslim nudili prostor ter čas premisleka in estetskega presežka.
Pa ne sprašujem le odgovornih (od katerih seveda pričakujem odgovor), sprašujem tudi someščane: Ali si bomo res dovolili, da nam pred očmi izginja vse, kar je vrednejšega in dostojnejšega? Ne bomo zahtevali tega (še posebej s področja izobraževanja in kulture), do česar imamo vso pravico?

Zora A. Jurič, Maribor

Do 15.01.2016 je Kino Udarnik zaprt. Potem pa za vikend sledi Zimska produkcija Plesne izbe Maribor:

Sobota, 16.1.2016 ob 20.00 – projekcija filma MARIBUM AFRIQUI in koncert skupine DJEMBABE

plesna izba zimska produkcija 2016

Nadaljujejo se medijske objave o problematiki Kina Udarnik. Tokrat so se o nas razpisali na spletni strani Siol.net, pri spletnem časopisu Torek ob petih, na Radiu Maribor pa je potekala tudi Radijska tribuna, na kateri so mnenja soočili v.d. direktorja Urada za kulturo in mladino Daniel Sajko, član komisije, ki nam je zavrnila sofinanciranje Damijan Vinter, ter člana udarniške ekipe Miha Horvat in Srđan Trifunović. Dodajamo še decembrski prispevek Slovenskih novic …

Siol.net

http://www.siol.net/scena/film/novice/2016/01/kino_udarnik.aspx

IZ ČLANKA: Kakšna je vloga Kina Udarnik?

Simon Kardum, direktor CUK Kino Šiška: “Kino Udarnik predstavlja eno od najbolj živahnih in priljubljenih prizorišč v Mariboru in Sloveniji. Predvsem zato, ker je zgodba ekipe, ki ga vodi, nastala iz nuje in jasne vizije tamkajšnje neodvisne scene in ne morda na ukaz mestne uprave. Udarnik se uspešno netka in nitka v evropskem prostoru, ne le na polju kinematografije, a vse to ne pomaga prav veliko. Namesto da bi mariborska oblast poskrbela za odkup infrastrukture v zasebni lasti, za prenovljen vsebinski in organizacijski okvir in za stabilno večletno financiranje, se je odločila za usodno kombinacijo. Tako, kot jo v primeru KSEVT-a poznamo na državni ravni. Ignoranca in aroganca sta postala mantra slovenskih oblastnih organov, zvestih uradniških slug, malenkostnih in ciničnih strokovnjakov ter brezbrižne kulturne scene. Prostori ustvarjalne in siceršnje svobode pa klecajo in izumirajo. Čista jeba? Čista depra.”

Marjana Štalekar, predsednica Art kino mreže Slovenija: “Cilj vseh skupnih projektov v Art kino mreži Slovenije, ki predstavlja združenje 28 mestnih kinematografov, je širjenje dostopnosti kakovostnih filmskih programov, še posebej v regijah, kjer je te ponudbe manj ali je celo ni. Ena izmed regij, ki je s ponudbo kakovostnega filmskega programa v mestnih kinematografih slabše pokrita, je ravno Štajerska. Nerazumljivo je, da je v drugem največjem slovenskem mestu mestni kinematograf, Zavod Udarnik, še vedno brez digitalnega kinoprojektorja in da ima zelo slabe pogoje za nadaljnje delo. Zavod Udarnik je član Art kino mreže Slovenije, združenja kinematografov in prikazovalcev kakovostnega in umetniškega filma, od ustanovnega leta 2010 dalje. Vseskozi se aktivno vključuje v vse zgoraj naštete aktivnosti, je tudi član širokega evropskega združenja mestnih kinematografov Europa Cinemas. Za raznolik in kakovosten filmski program v mestu Maribor in regiji bi bilo nedopustno, da bi Kino Udarnik prenehal delovati.”

Urška Breznik, direktorica Pekarna Magdalenske mreže: “Kino Udarnik kot edini v Mariboru njegovim prebivalcem omogoča ogled kakovostne filmske produkcije. V drugem največjem mestu v državi omogoča gledalcu, katerega okus presega povprečno hollywoodsko produkcijo, okusiti bolj raznoliko in zahtevnejšo svetovno filmsko produkcijo. Hkrati v sodelovanju s šolami skrbi tudi za filmsko vzgojo mlajših generacij ter se tako bori proti poneumljanju in komercializaciji filmskega okusa.”

Žiga Brdnik iz Zavoda Udarnik: “Trudimo se, da bi Udarnik čim bolj deloval kot civilni center umetnosti, zato veliko sodelujemo z nevladniki in drugimi iniciativami. Velikokrat jim brezplačno dajemo na razpolago prostor za izvedbo dogodkov in promocijsko ter izvedbeno podporo. Sodelujemo s šolami, dijaki in študenti ter tako prispevamo k razvoju ustvarjalnega pomladka. Skozi filmsko umetnost in dober program glasbeni program nam je uspelo nagovoriti tudi razne subkulture, kot so skejterska, borderska in hiphoperska. Maribor bi z Udarnikom izgubil živahno kulturno vozlišče, predvsem pa zadnjo preostalo mestno kinodvorano z rednim filmskim programom.”

Radio Maribor, Radijska tribuna

http://4d.rtvslo.si/arhiv/radijska-tribuna/174378492

Slovenske novice

http://www.slovenskenovice.si/bulvar/domaci-trac/kinu-udarnik-mesto-obrnilo-hrbet

Torek ob petih, Komentar tedna

http://torekobpetih.si/komentar/borba-za-civilno-druzbeno-naravnan-mestni-kino-v-mariboru-se-nadaljuje/

torek ob petih