Posts Tagged ‘Iz medijev’

Objavljamo celoten odgovor časopisu Večer na prispevka, objavljena 19. januarja: Kinobog profit, direktorice nekdanjih Mariborskih kinematografov Magdalene Medved in Art kino v Koloseju? Končno, novinarke Petre Vidali. Odgovor je bil objavljen v Večeru 26. januarja, 2016. V branje ob tem svetujemo tudi članek Boštjana Laha iz leta 2007 z naslovom Mariborski kino Udarnik umira?.

Foto: Sašo Bizjak, časopis Večer

PleaseBeHonestNow (Sašo Bizjak, Večer)

O resnem kinu?

Končno. V mestu, kjer tiskani mediji pozdravljajo prihode art kino produkcije v multiplekse in koloseje, ki kot prostori filmske umetnosti znajo celo prekiniti avtorski film z napisom in odmorom »za napolnitev zalog hrane in pijače« oziroma kjer ob nekaj projekcijah ljubljanskega filmskega festivala doživljamo naravnost strašljive tehnične in amaterske organizacijske napake, se je očitno in končno začela tudi vedno bolj strokovna debata o tem, kaj kino, kako kinematografija in zakaj filmska umetnost sploh so. V razmislek ob vzhičenju nad dvema le pogojno imenovanima art projekcijama v Koloseju in pomislekih o profesionalnem delu Zavoda Udarnik ter ob navedbi, da imamo v mestu le dva kinematografa dajemo v razmislek naslednje številke:

Udarnik 2010-2015
Število artkino projekcij: 1535
Število kinotečnih projekcij: 83
Število slovenskih filmov: 164
Število dokumentarcev: 204
Število otroških projekcij: 169
Število gostovanj festivalov: 200
Število izobraževalnih dogodkov: 94
Število glasbenih dogodkov: 172
Število razstav: 7
Skupno število gledalcev na filmskih projekcijah: 47.250
Skupna višina javnih sredstev (MzK+EPK2012+MOM+FC): 244.368EUR*
*za primerjavo: ljubljanski Kinodvor prejme s strani Mestne občine Ljubljana neposredno na letni ravni cca. 480.000EUR

Torej po letih molka in neprisotnosti, se na fronti borb, bitk in vojne za kvaliteten kino v samem mestnem jedru Maribora pojavljajo junaki in junakinje preteklosti, ko so žal bile sprejete vprašljive odločitve kam s kino dvoranami in kam z umetniško filmsko produkcijo. Mreža Europa Cinemas in Art kino mreža Slovenije ter dejanski razvoj umetniških in mestnih kinematografov v svetu in tudi pri nas so dokazali, da so dvignjene roke, predaje ter odločitve za vstop umetniške filmske produkcije v multiplekse ter izguba javnih kinematografskih institucij bile napačne, ne v stiku s časom in da, celo slabe poslovne in trajnostne urbano-razvojne odločitve. Oziroma ne samo napačne in poslovne ter mestno tvorno slabe odločitve, ampak tudi strokovno zelo vprašljive na račun same kakovosti filmske umetnosti in na račun razvoja ter dihanja mestnih središč.

O tistih tajkunih?

Skoraj poenostavljeno in na mestih zavajajoče govorimo o tajkunih, o denacionalizacijskih procesih in s tem spretno prikrivamo odgovornost in odločitve, ki so bile sprejete in ki so pripeljale do stanja danes, do stanja 10 let kasneje, ko bi očitno ljudje, ki so odločitve takrat sprejemali in zadnjih 5 let niso nikakor javno sodelovali ter podpirali iniciative za mestni kino, želeli nekaj. Le kaj? Biti in priti v ospredje borbe, ki se dogaja zaradi njihovih slabih odločitev, zaradi njihove zgolj priložnostne in puhle borbe za kino, za kinematografe, za film v preteklosti? Upamo, da bodo resni raziskovalni novinarji načeli zgodbe preteklosti in dejansko poslovno ter strokovno aktivnost filmskih delavcev v Mariboru. Teh ljubiteljev in ljubiteljic ter strokovnjakov in profesionalk, ki jih niti v mestnem kinu Udarnik na omenjenih več kot 1500 art kino projekcijah ni bilo opaziti zadnjih 5 let.

O njihovem odličnem programskem vodstvu?

O odličnem programskem vodstvu v preteklosti je govora v zapisu direktorice nekdanjih Mariborskih kinematografov Magdalene Medved. Govorimo o kvalitetnem programskem vodstvu, ki je pred leti, zaradi bojda slabega obiska art kina in svojeglavosti privatnih šefov ter šefinj, katerih filmska-poslovna agenda je jasna že stoletje, vrglo puško v koruzo in se predalo ter pristalo v coni jamranja. Vse do trenutka, ko je nova generacija, na, priznajmo, njihovih temeljih zgradila in kvalitetno nadgradila zgodbo umetniškega filma, povečala število projekcij tako umetniških kot kinotečnih filmov, postala član vseh najpomembnejših art kino mrež Evrope in Slovenije ter postala del nacionalne filmsko izobraževalne zgodbe. In zdaj, ko je ta mlada, nova generacija uspela prepričati pripravljalce lokalnega kulturnega programa o nujnosti filma in digitalizacije, ko je bitka za film s kolesjem uradov in ministrstev vstopila v novo petletko in ko je nova generacija izobrazila nove filmske kritike in producente, se mečejo tej generaciji konkretna polena pod noge. Torej krikov in glasu ni bilo zadnjih 5 let, podpore, niti v obliki obiska ni bilo v zadnjih 5 Udarnikovih letih in očitno tudi v prihodnosti ne bo.

Dejansko pljuvate v skupno filmsko in kinematografsko skledo ter ljudem podajate vse prej kot objektivno sliko, kaj šele strokovni pogled na to, kaj in kako potrebujemo. Kino Udarnik je v prvi petletki dokazal, da mesto kino v centru in prostor civilnega dialoga potrebuje in prava žalost je, da vsi borci za film iz preteklosti niso in ne nadaljujejo bitke.

In da, nalijmo si čistega vina (kot pravi zapis nad vhodom v kino Udarnik) ob laskanju bivših programskih vodstev in povejmo ljudem, da žal Slovenija prevede in v distribucijo jemlje le majhen del svetovne umetniške produkcije in da je pred 10 leti te distribucije bilo zanemarljivo malo oziroma vsak programec mestnega kina v Sloveniji še danes ve, da celo vsi umetniški filmi prevedeni v naš materni jezik komaj zapolnijo program. Torej o resni, kuratorski selekciji in strokovnem izboru oziroma konceptih dejansko sploh ne moremo govoriti. Razen, če bi staroste slovenskih kinematografov nadaljevali svojo bitko in začeli prevajati še več naslovov iz letne festivalske bere ter sami začeli odpirati nove distribucijske kanale. Ampak to bi pomenilo več dela in predvsem resno konceptualno delo ter fokusirane bitke. Tako kot je fokus tudi spremljanje filmskega programa v mestu. Programa, ki ga je prinesel Zavod Udarnik. Torej v zadnjih letih retrospektive Karpa Godine, Kubricka, Fellinija, Pregled 60 let cannske Zlate palme ter Retrospektivo zakladov ameriškega filma, ki jo je v svojo dvorano v celoti, po Udarnikovem konceptu, prenesla tudi Slovenska Kinoteka. Takega programa zadnjih 5 let ne bi smel zamuditi ali ne poznati, torej izpustiti noben resen ljubitelj umetnosti gibljivih slik. Kaj šele strokovnjaki, ki pa… Ne poznajo, ne vidijo, zanikajo obstoj mestnega kina.

O nevedenju in zanikanju Udarnikovih 5 let?

Kje so bili vsi ti strokovnjaki, ko smo zamujali in kot mesto tudi zamudili evropske razpise za filmsko digitalizacijo mestnih kin? Kje so bili, ko se je kinotečni program potrojil in ko so se strokovne retrospektive pripravljale, ko smo meščani na Grajskem trgu 1 v legendarnem Kinu Udarnik lahko izbirali med celo dvema različnima projekcijama na dan? Ali učijo in filmsko izobražujejo nove generacije? Pišejo svoje filmske spomine prepolne premier na fenomenalnem Letnem kinu v Rušah, na mariborski Piramidi in v Vetrinjskem dvoru ali kuratirajo in selekcionirajo programe za Slovensko kinoteko kot so v prvi petletki počenjali Udarniki? Ne. Spali so. Dolgo zimsko spanje. In zdaj v vsakem primeru in na vse možne načine želijo spregledati borbo za Kino Udarnik. Dejansko pljuvate v skupno filmsko in kinematografsko skledo ter ljudem podajate vse prej kot objektivno sliko, kaj šele strokovni pogled na to, kaj in kako potrebujemo. Kino Udarnik je v prvi petletki dokazal, da mesto kino v centru in prostor civilnega dialoga potrebuje in prava žalost je, da vsi borci za film iz preteklosti niso in ne nadaljujejo bitke. Ampak še vedno prelagajo odgovornost in iščejo lastne puške v koruzi.

Za Zavod Udarnik:
Miha Horvat, samozaposleni v kulturi, intermedijski umetnik
Srđan Trifunović
Žiga Brdnik, samozaposleni v kulturi, filmski kritik/recenzent

Advertisements

Objavljeno v časopisu Večer 19. januarja, 2016.

Trenutno si lahko v Koloseju Maribor ogledate Taksi, napovedujejo pa se še druge filme iz Art kino mreže

Petra Vidali

Ko smo pretekle dni pogledali spored Koloseja Maribor, smo presenečeni zagledali naslov Taksi. A se vrti kje še kak drug Taksi kot Panahijev? Ne, pravi je, saj piše, da je iranski film. Tisti, ki je na lanskem berlinskem festivalu prejel nagrado za najboljši film, tisti, ki smo ga lahko videli potem na lanskem Liffu, in tisti, ki zdaj rotira po slovenski Art kino mreži. Ampak ker ga v našem Udarniku več ne morejo predvajati, ker pač nimajo digitalnega projektorja, smo se sprijaznili, da ga v Mariboru v rednem programu pač ne bomo gledali.Tudi ljubljanski Kolosej se ne otepa art filmov
Spraševanja, zakaj manka ne poskuša zapolniti mariborski Kolosej, so stara vsaj toliko kot težave Udarnika. Če si predvajanje filmov iz Art kino mreže lahko privošči ljubljanski Kolosej (in to filmov, ki so “art postojanke” v Ljubljani že obiskali, trenutno vrtijo Sorrentinovo Mladost), ki s komercialnim filmom zasluži precej več od mariborskega, zakaj ne bi mogli tega narediti tukaj. Če gremo v Kolosej z veseljem na mariborski Liffe, lahko gremo tudi na nefestivalske projekcije. Seveda ne bodo imeli ljubitelji tovrstne filmske produkcije čisto nič proti specializiranemu kinu, ampak dokler ga nimamo, in nič ne kaže, da bi ga kmalu dobili, se zdi to odlična (začasna) rešitev. In to je na srečo hitro doumelo tudi novo vodstvo Koloseja Maribor.Ker je zanimanje večje od ponudbe
Stipe Jerić, direktor podjetja Projektor, ki upravlja Kolosej Maribor, pravi: “Tudi lanski 26. ljubljanski mednarodni filmski festival Liffe, ki je tudi tokrat hkrati potekal v Koloseju Maribor, je dokazal, da je v mestu zanimanje za kakovostno filmsko produkcijo večje od ponudbe. Projekcije filmov so bile izjemno dobro obiskane in že takrat smo se odločili, da bomo tovrstnim filmom v Koloseju v bodoče namenili več pozornosti. V zadnjih dveh mesecih smo imeli že več pogovorov s strokovnjaki in ustvarjalci art kino programov, s katerimi bomo tudi sodelovali pri razvoju art kina v Koloseju Maribor in v Sloveniji.Tudi spremljajoče vsebine
Odločili smo se, da bomo v določenem številu dvoran prednostno predvajali art program. Gledalcem bi želeli ponuditi vsebinsko in žanrsko raznolike dosežke sodobne filmske umetnosti, več evropske in neodvisne svetovne produkcije, hkrati pa bi razvijali vsebine, ki bodo pisane na kožo ljubiteljem art programa.Zavedamo se, da je pristop do gledalcev art kino programa drugačen, zato razmišljamo tudi o primernih spremljajočih vsebinah, ki bodo po okusu teh gledalcev. Poudariti želim, da sicer okus gledalcev komercialnega programa in art kino programa ni strogo ločen, veliko jeskupnih točk. Oboji si namreč želijo in zaslužijo kakovostne projekcije filmov, v sodobno opremljenih dvoranah, s kakovostno sliko in zvokom.” Pod spremljevalni program si predstavljajo, razloži pomočnica direktorja Ksenija Arzenšek, tematske debate o izbranih filmih, pogovore s strokovnjaki …
Bolj ali manj veliki nominiranci za velike nagrade
Seveda smo hoteli vedeti, kaj se nam v Art Koloseju obeta v bližnji prihodnosti. Ker so še sredi usklajevanj, se bo program sproti dopolnjeval, pravijo, za nekatere filme pa so vendarle že znani datumi začetka predvajanja. Najdete jih v okvirčku. Navdušenje se malce poleže, ko ugotovimo, da gre za velike nominirance za oskraja, ki bi jih v Koloseju videli tudi sicer, vendar je seznam, kot zapisano, še nepopoln. Ekipi, ki očitno želi ponuditi tudi manj dosegljive filme za manj gledalcev, lahko samo želimo, da bi zamisel čim prej uresničila. Po sledi Taksija torej.

Kaj se nam obeta?

Zaprisežena devica, režija Laura Bispuri, na sporedu od 21. januarja.”Prvenec režiserke Laure Bispuri je evokativen in introspektiven film, ki govori o več stoletij dolgi albanski tradiciji zaprisežene device ali “burneše”. Ta običaj je ženskam dovolil, da so si izbrale drugo pot, zavrnile svojo predpisano vlogo in se izognile opravljanju domačih opravil. Glavna igralka Alba Rohrwacher postreže z večplastno in energično igro v vlogi ženske, ki svojega spola ne more definirati tako lahko, kot to pričakuje svet.”Brooklyn, režija John Crowley, na spredu od 4. februarja.”Irska v 50. letih 20. stoletja. Eilis se lahko v prihodnosti nadeja le polizanih igralcev ragbija, opravljanja v trgovini in slabega vremena. Ko ji prijazni duhovnik ponudi plačilo poti v Ameriko, se odpravi v Brooklyn. Tam najde žareče luči, vrstne hiše in kričečo samozavest …”Spotlight (V žarišču), režija Tom McCarthy, na spredu od 18. februarja.”Zgodba o resničnih novinarjih, ki so za svojo raziskavo prejeli Pulitzerjevo nagrado, prikazuje dolgoletno delo skupine preiskovalcev časopisa Boston Globe, ki so se lotili razkrivanja obtožb o zlorabah mladoletnikov v katoliških institucijah …”Carol, režija Todd Haynes, na sporedu od 25. februarja.”Zgodba iz 50-tih let prejšnjega stoletja o neizbežni ljubezni, soočeni s predsodki in socialnimi razlikami različnih stanov družbe. Mlada Theresa dela kot blagajničarka v newyorški veleblagovnici in sanja o lepšem življenju, dokler ne spozna premožne in zapeljive Carol …”

ŠTEVEC

27 članov 
ima Art kino mreža Slovenije. Od največjega, ljubljanskega Kinodvora, do delavskih domov po manjših občinah. Med njimi je tudi mariborski kino Udarnik, vendar več ne more sprejemati verižne ponudbe, ker so filmi, ki jih ponuja mreža, digitalni, projektor, ki ga ponuja Udarnik, pa ne.
1 film 
ki kroži po Art kino mreži, je trenutno na ogled v Mariboru, Panahijev Taksi.
7 filmov 
nominiranih za oskarje, bomo po dosedanjih informacijah od danes do 28. februarja, ko bodo oskraji podeljeni, lahko gledali v Mariboru: Tarantinovih Podlih osem (so že), Brooklyn Johna Crowleyja, Spotlight Toma McCarthyja, Carol Todda Haynesa, McKayjevo Veliko potezo in seveda Inarritujevega Povratnika.
2 kinematografa 
ima drugo največje slovensko mesto (Kolosej in Cineplexx). Toliko kot Celje (Cineplexx in Metropol) in občutno manj kot Ljubljana, kjer lahko greste (dobesedno vsak dan) v kino v Kolosej, Komuno, Kinodvor, Kinoteko, Kino Bežigrad in v Cankarjev dom.
156 tisoč
evrov bi stala digitalizacija kina Udarnik. A v tej cifri ni samo digitalni projektor (50.000 evrov), ampak tudi oprema za projekcijsko sobo, 3-D glava (za 3D-predvajanje torej) in mobilna enota, projektor bi torej lahko “prenašali”. Cifra, s katero bi tudi prišli skozi, pravi direktor Srdjan Trifunović, je 130.000 evrov.

14. maj: Vesenjak proti Dežurnim krivcem

“Sprva ne tako udarni Vesenjak je po prostoru kmalu zamahnil z zastrupljeno krvjo, tako močno, da je kar naenkrat postalo v Kinu Udarnik za nekaj stopinj bolj vroče. Dve kitari z veliko amplitudo in Vesenjakov prleški mačkasti vokal je tudi prekmurce, štajerce in enega primorca kmalu pripravil do nerazložljivega kričanja, sproščanja energije …
Na podoben način kot nam je učiteljica v osnovni šoli vbijala v glavo katera je Soča in katera Sava, na tak način je vokalist Leon vzel v roke megafon in začel na nas kričati kot na protestnike. To je bil eden redkih nastopajočih, ki stopi med ljudi z glasbo in razbije neviden zid “zabavljača in gledalca” Slike protestov v udarniku so bile takrat v pravem trenutku ob pravem času na pravem kraju. Ko sem jih pogledal in v ozadju slišal puntarsko žaganje sem začutil, kako je iz severovzhoda Slovenije zapihal svež zrak.”
Luka Šinigoj

VEČ NA:
http://radiomars.si/glasba/35-koncertracija/274-vesenjak-proti-de%C5%BEurnim-krivcem-recenzija-koncerta-v-kinu-udarnik

###

23. april: Absurdistan v Mariboru, v nedeljo ob štirih.

“Po velikem aplavzu nekdo iz občinstva zahteva Kokuz. Seveda začnejo igrati po mojem mnenju sicer že precej zlajnan komad, ki pa ga odigrajo super. Vsi smo navdušeni, ploskamo, plešemo, razvija se že prava zabava. Ljudi je več in več. Preden preidejo na naslednji komad zahtevajo, da sedemo na tla z utemeljitvijo, da sledi balada. Manipuliranje z občinstvom mi je bilo vedno blizu, zato mi je tudi to dejanje všeč. Prijetno je sedeti na od sonca pogretih in sicer higiensko spornih tlakovcih sredi mesta in migat na komad Brijuni z zgovornim refrenom: »politika je kurva, ubila je bomba, džaba svi smo isti, svi smo ista govna«. Ogromen aplavz, skupina napove zaključek. Verjamem, da tako oni kot mi vemo, da sledi še bis. Izberejo komad Sječam se.”
– Eva Žvikart

VEČ NA:
http://radiomars.si/glasba/35-koncertracija/265-dubioza-kolektiv-absurdistan

###

22. april: Mehiška eksplozija znova udarila v Mariboru!

“Energičnost njihovega nastopa je bila velik zalogaj za marsikoga, ki je zgolj presenečeno strmel v skupino norcev pred sabo. Lepote rock and rolla šestdesetih let prejšnjega stoletja, zmiksane z meksikanskimi prijemi so kar donele po prostoru, tako kot nepogrešljiva bobnarjeva ride činela. Vsak vrh komada, vsaka solaža, vsak vzklik je bil mojsterski in sproščen, pa naj je bil še tako kompleksen. Takšno sproščenost ob izvajanju takšnih vragolij bi si človek želel večkrat oziroma vsakič, ko gre na kakšen koncert!
Ne pozabimo, da so Los Explosivos svetovni bend, ki je navajen velikanskih odrov in množic ljudi, ki jih obožujejo. Zato so še toliko bolj dragoceni, ko se v majhni lokalni sceni vedejo kot eni izmed nas. In v pesmih opevajo zelo vsakdanje stvari kot so ljubezen do ženske in narave, seveda tudi trave in glasbe.”
Kiki

VEČ NA:
http://radiomars.si/glasba/35-koncertracija/262-los-explosivos-kino-udarnik

###

9. april: Tudi v Mariboru so imeli “lisicodlaki” mlade

“Ko sem vstopil v Udarnik, sem bil malenkost presenečen, da se bo koncert odvil v predprostoru in ne v veliki dvorani. Že sekundo za tem sem se spomnil na koncert Damirja Avdiča, ki je prav tako igral v predprostoru, Ludovik Material, ki so nastopali v sklopu Lenta 2012 pa so igrali v navidezno prazni veliki dvorani. Takrat sem ugotovil, da je predprostor v bistvu najbolj primeren za lokalne skupine, saj se v veliki dvorani poslušalci razgubijo in skupina dobi občutek, da igra prazni dvorani. Na žalost je res, da tako velikega odra, kot je v mariborskem Kinu Udarnik, lokalne skupine ne potrebujejo – če niso ravno Stroj Machine. V glavnem, prostor je bil poln, a ne natrpan. Meter varnostne linije od odra pa je bil namenjen bolj zaščiti obiskovalcev, kot benda. Le kdo bi si namreč upal stopiti v neposredno bližino lisicodlake pevke, ki je celoten koncert vodila s karizmo, pač primerno lisicodlakinji. Prava lisičina!
Če sklenemo, je bil koncert izpeljan prvovrstno, z nekaj manjšimi tonskimi napakami, a prostor in skupina so uspeli ustvariti intimno, a sproščeno vzdušje, v katerem je obiskovalec lahko užival v kakovostni domači mešanici indie, alternative, noise, pop, post-rocka.”
– Oskar Štrajn

VEČ NA:
http://radiomars.si/glasba/35-koncertracija/253-werefox-v-udarniku

Werefox_KinoUdarnik

V letu 2011 se je Udarnik dokončno profiliral kot multikulturni prostor. Zavod je organiziral in gostil več kot 500 različnih dogodkov, kar je izjemno lepo število.

Gre za najrazličnejše dogodke vse od filmskih projekcij, koncertov, klubskih in družbenih dogodkov, razstav, predavanj, okroglih miz, debat pa do avdiovizualnih in plesnih performansov, festivalov, itd. Najpomembnejši dosežek nadvse uspešnega leta je velik porast zanimanja za kakovostno sodobno in klasično filmsko produkcijo, v velikem delu tudi za slovenski video in film.

Znatno se je povečala filmska publika, kar je dokaz, da interes za to v Mariboru obstaja. V primerjavi z letom 2010 in začetkom leta 2011, se je obisk v kinu dvignil kar za okrog 100 odstotkov. Med drugim je Udarnik zaživel kot pomemben klubski prostor, saj je organiziral in gostil več kot 50 koncertov, klubskih dogodkov in avdiovizualnih performansov. Najbolj odmevni med njimi so bili zagotovo  elektronski oder festivala Lent Creative Underground z več kot 80 DJ-ji iz vse Slovenije in Avstrije, koncerti skupin Kawasaki 3p, Lollobrigida, Laka, Sopot, Diskobajagi, New Wave Syria, raperja Mita in  vrhunskih glasbenih mojstrov, kot so Sidiki Camara, Kandia Kora in Sory Diabate.

 

Koncert skupine Kawasaki 3p (Foto: HC Team)
###
Ali si bili cilji Zavoda Udarnik v minulem letu izpolnjeni v celoti, smo povprašali programskega direktorja Miho Horvata. »Vsekakor. V letu 2011 smo zaključil svojo prvo sezono rednega filmskega, video (a-v) in koncertno – razstavnega programa. Postali smo Ambasada Slovenske Kinoteke in tako v mesto pripeljali klasične mojstrovine filmske umetnosti na redni, mesečni bazi.  Že drugič smo bili integralni del vrhunskega mednarodnega festivala Animateka, ostali osrednji prostor novomedijske platforme festivalov MFRU (mednarodni festival računalniških umetnosti) in Kiblix, gostili zvoke Maribuma, Etnike, Izzvena in program Multikulti ter bili oder Festivala Borštnikovo srečanje. Ponovili in razširi smo Letni kino in začeli pomembno povezovanje z univerzo preko Noči raziskovalcev.«
###
V okviru Maribum sta nastopila Kandia Kora in Sory Diabate (Foto: Žiga Brdnik)

###

Uspešnih je bilo veliko dogodkov, zato je težko prav vsakega izmed njih izpostaviti. In k čemu bodo strmeli kar zadeva programsko shemo v letu, ki se je že začelo? »Nadaljevali bomo z razvijanjem, premišljevanjem, kuratiranjem in prikazovanjem oziroma ustvarjanjem sveta gibljivih podob v vsej njegovi širini načinov in metod dela. Želeli bi predstaviti najmanj tri večje domače in tuje retrospektive, nekaj majhnih pregledov posameznih avtorjev in avtoric ter konceptualnih med – žanrskih povezav. Biti del različnih mednarodnih in lokalnih festivalov gibljivih slik in zvoka, glasbe ter vzpostaviti kulturne ambasade v 2012 oziroma končno zagnati tudi nov prostor, torej striparno – čitalnico – knjigarno – videoteko. Poskušali bomo biti programsko sveži, z novitetami produkcije v dialogu s klasiko oziroma biti odprti, gostoljubni in široko izobraževalni z izostrenimi strokovnimi raziskavami.  Torej v enem stavku nadaljevati delo, bolje obveščati in informirati o dogajanju znotraj dvorane ter zasidrati nujno in to lepo zgodbo v pristanišču Maribora,« je še dodal Horvat.

AVTOR: Martina Lunder, Totimaribor.si // foto: Boštjan Lah, HC, Žiga Brdnik