Posts Tagged ‘recenzija’

14. maj: Vesenjak proti Dežurnim krivcem

“Sprva ne tako udarni Vesenjak je po prostoru kmalu zamahnil z zastrupljeno krvjo, tako močno, da je kar naenkrat postalo v Kinu Udarnik za nekaj stopinj bolj vroče. Dve kitari z veliko amplitudo in Vesenjakov prleški mačkasti vokal je tudi prekmurce, štajerce in enega primorca kmalu pripravil do nerazložljivega kričanja, sproščanja energije …
Na podoben način kot nam je učiteljica v osnovni šoli vbijala v glavo katera je Soča in katera Sava, na tak način je vokalist Leon vzel v roke megafon in začel na nas kričati kot na protestnike. To je bil eden redkih nastopajočih, ki stopi med ljudi z glasbo in razbije neviden zid “zabavljača in gledalca” Slike protestov v udarniku so bile takrat v pravem trenutku ob pravem času na pravem kraju. Ko sem jih pogledal in v ozadju slišal puntarsko žaganje sem začutil, kako je iz severovzhoda Slovenije zapihal svež zrak.”
Luka Šinigoj

VEČ NA:
http://radiomars.si/glasba/35-koncertracija/274-vesenjak-proti-de%C5%BEurnim-krivcem-recenzija-koncerta-v-kinu-udarnik

###

23. april: Absurdistan v Mariboru, v nedeljo ob štirih.

“Po velikem aplavzu nekdo iz občinstva zahteva Kokuz. Seveda začnejo igrati po mojem mnenju sicer že precej zlajnan komad, ki pa ga odigrajo super. Vsi smo navdušeni, ploskamo, plešemo, razvija se že prava zabava. Ljudi je več in več. Preden preidejo na naslednji komad zahtevajo, da sedemo na tla z utemeljitvijo, da sledi balada. Manipuliranje z občinstvom mi je bilo vedno blizu, zato mi je tudi to dejanje všeč. Prijetno je sedeti na od sonca pogretih in sicer higiensko spornih tlakovcih sredi mesta in migat na komad Brijuni z zgovornim refrenom: »politika je kurva, ubila je bomba, džaba svi smo isti, svi smo ista govna«. Ogromen aplavz, skupina napove zaključek. Verjamem, da tako oni kot mi vemo, da sledi še bis. Izberejo komad Sječam se.”
– Eva Žvikart

VEČ NA:
http://radiomars.si/glasba/35-koncertracija/265-dubioza-kolektiv-absurdistan

###

22. april: Mehiška eksplozija znova udarila v Mariboru!

“Energičnost njihovega nastopa je bila velik zalogaj za marsikoga, ki je zgolj presenečeno strmel v skupino norcev pred sabo. Lepote rock and rolla šestdesetih let prejšnjega stoletja, zmiksane z meksikanskimi prijemi so kar donele po prostoru, tako kot nepogrešljiva bobnarjeva ride činela. Vsak vrh komada, vsaka solaža, vsak vzklik je bil mojsterski in sproščen, pa naj je bil še tako kompleksen. Takšno sproščenost ob izvajanju takšnih vragolij bi si človek želel večkrat oziroma vsakič, ko gre na kakšen koncert!
Ne pozabimo, da so Los Explosivos svetovni bend, ki je navajen velikanskih odrov in množic ljudi, ki jih obožujejo. Zato so še toliko bolj dragoceni, ko se v majhni lokalni sceni vedejo kot eni izmed nas. In v pesmih opevajo zelo vsakdanje stvari kot so ljubezen do ženske in narave, seveda tudi trave in glasbe.”
Kiki

VEČ NA:
http://radiomars.si/glasba/35-koncertracija/262-los-explosivos-kino-udarnik

###

9. april: Tudi v Mariboru so imeli “lisicodlaki” mlade

“Ko sem vstopil v Udarnik, sem bil malenkost presenečen, da se bo koncert odvil v predprostoru in ne v veliki dvorani. Že sekundo za tem sem se spomnil na koncert Damirja Avdiča, ki je prav tako igral v predprostoru, Ludovik Material, ki so nastopali v sklopu Lenta 2012 pa so igrali v navidezno prazni veliki dvorani. Takrat sem ugotovil, da je predprostor v bistvu najbolj primeren za lokalne skupine, saj se v veliki dvorani poslušalci razgubijo in skupina dobi občutek, da igra prazni dvorani. Na žalost je res, da tako velikega odra, kot je v mariborskem Kinu Udarnik, lokalne skupine ne potrebujejo – če niso ravno Stroj Machine. V glavnem, prostor je bil poln, a ne natrpan. Meter varnostne linije od odra pa je bil namenjen bolj zaščiti obiskovalcev, kot benda. Le kdo bi si namreč upal stopiti v neposredno bližino lisicodlake pevke, ki je celoten koncert vodila s karizmo, pač primerno lisicodlakinji. Prava lisičina!
Če sklenemo, je bil koncert izpeljan prvovrstno, z nekaj manjšimi tonskimi napakami, a prostor in skupina so uspeli ustvariti intimno, a sproščeno vzdušje, v katerem je obiskovalec lahko užival v kakovostni domači mešanici indie, alternative, noise, pop, post-rocka.”
– Oskar Štrajn

VEČ NA:
http://radiomars.si/glasba/35-koncertracija/253-werefox-v-udarniku

Werefox_KinoUdarnik

Advertisements

Pred drevišnjim koncertom (začetek ob 22.00) Goribora objavljamo svežo recenzijo radia MARŠ, ki jo je spisal glasbeni urednik Mitja Hlupič.

Albumu lahko prisluhnete na TEJ POVEZAVI!

No pa smo jo dočakali, drugo ploščo srbske zasedbe Goribor. Od odličnega prvenca, ki nas je združeval v prikimavanju tako zvoku, vonju, okusu in zgodbam poezije je minilo skoraj pet let. A vseeno se zdi, da je glasba Goribor prisotna vsakodnevno, prisotna je njihova preprosta nedvoumna opisljivost našega skupnega okolja. Betona, smrada, in menjave denarja za robo.

Ničkolikokrat se tisti, ki smo prvenec požirali kot cigaretni dim zavedamo, da se po sprehajanju po praznih Mariborskih ulicah pozno ponoči v glavi zasliši katera od vrstic Aleksandrovih besedil. Morda je to vrhunec, ki ga umetnik kot pesnik lahko doseže. Da se njegove besede tako močno zapišejo v podzavest ali v življenja ki jih nismo živeli, da jih prikliče že najmanjša tišina ali tema ulic, vonj cigaretnega dima ali preprosto utrujenost od vsakodnevnih nesmislov, ki jih na ulicah mesta opazujemo čez dan, ko so te polne ljudi.

Včasih njegove besede slišimo takrat, ko se počutimo misantropično ali takrat ko se počutimo otopelo ali celo takrat ko se odlično počutimo v svoji koži in smo neizmerno srečni da smo lahko to kar smo, da nas pustijo vsaj za trenutek ali dva pri miru. Ko nam dovolijo tišino so Aleksandrove besede najmočnejše, tudi takrat ko plošča že dolgo počiva na polici. Samo pogled nanjo in tišina v prostoru je dovolj za trip po močvirju lastnega želodca.

In plošča je sedaj dobila sestro dvojčico in zanimivo bo videti kako bo to vplivalo na vse kar se je zapisalo v podzavest s poezijo in glasbo prvenca.

Dvojčica v sebi razkriva malo surovejšo in rockersko dušo od starejšega prvenca, vendar je za voljo njene dvojnosti na drugi strani prisotnega več subtilnega bluesovskega izraza. Besedne vezi poeta St-ja pa tukaj zapolnijo in nadgradijo zvočno podobo. Predvsem v minimalističnih trenutkih delujejo opojno, medtem ko v tistih bolj funkoidno rockovskih delih držijo podlago nazaj, in s tem preprečujejo poskočni liniji, da bi se razcvetela v kaj banalnega. V tem primeru se vloge obrnejo in je njegov glas in poezija tista, ki prevzame vlogo podlage, ki diktira v katero smer se skladba razvija in odvija.

Nekaj poslušanj seveda še ni dovolj za podrobno analizo, zato se bom tudi  distanciral od teoretskih in značajskih dejstev, ki so, bi lahko bili in nikoli ne bodo vplivale na sam zvok, podobo in predvsem ST-jevo izpoved. Ker “on je samo jedan od monstruma koji ovdje žive” in “on je samo jedan uhvačenih, tu I tako živi”.

In ja kako živimo danes? Kako živi danes nekdo, ki se je rodil v začetku osemdesetih, je vsekadilec, spoštuje in čuti izročilo bluesovske tradicije, in je po koncu „bila jednom jedna zemlja“ odraščal v času trip hopa. Ko dobi v roke in uho ploščo Goribor, živi bolje, lažje diha, počuti se doma, čeprav zaradi težkega prehlada ostane brez vonja in okusa, dobi ob zvoku plošče cigaretni dim spet okus, kava spet vonj in bolečina postane prijetna prilegajoča se obleka.

Glasba na plošči „Evo je banja“ ustvarja cinematičen efekt, slikovita poezija ustvarja vizualno podobo izrečenega in intenziteta kombinacije obojega sproža tudi vonj in okus uprizorjenega. Smrad grada, okus vutre, vonj kave v krvi in znoju. Mistika se sprošča ob kombinaciji Aleksandrovih besed podloženih z natančno izvedeno, včasih dronersko dead man „neil youngovsko“ ali drugič bristolsko elektronsko in tretjič kombinirano zvočno gmoto pristnih bluesovskih prijemov in delayovsko zasanjanih „paris texaških“ kitarskih odvodov. Tudi tisti, na prvi posluh nekoliko pretirano poskočni trenutki, se po večkratnem poslušanju zasidrajo točno tja kamor sodijo – V betonsko močvirje. In tisti trenutki, ko so skladbe zgrajene s točno odmerjenim dodajanjem zvočnih kulis na besedno valovanje pa v prvo odpeljejo tudi točno tja kamor sodijo… Domov. In dom je tam kjer zaspiš.

“Hoču samo da uzimam ali bojim se da to nisam ja.” Naj si besede razlagamo kot družbeno kritiko, kot osebno izpoved ali kot del življenja, ki ga ne živimo in ga na srečo ali žalost nikoli ne bomo. Vse je vredu dokler dajemo. Najbolje da besede požiramo kot inspiracijo za ustvarjanje novih besednih kombinacij, zlorab ali temačnega humorja, ki to ni. Le da ostanemo daleč stran od cinizma. Se povzdigujemo le takrat ko smo najnižje na tleh, takrat ko letimo pa smo malce ponižni in izkušnje delimo ko zopet pristanemo. To je lahko eno izmed sporočil. Ali pa to nikakor ne more biti eno od sporočil. Kot pravi sam, danes so vsi pametni in vsi vedo vse. Vsaka interpretacija stoji in nobena ne zadane. Relativnost umetnostnega izročila, je seveda dejstvo, ki ga nosi vsak posameznik v sebi.

Tisto kar nosi in prinaša nova plošča pa je zopet tako intenzivno da bomo ponovno prikimavali njeni vsebini, jo ponosno in skrbno pakirali za potovanja, jo presnemavali in podarjali, puščali na polici, ker je ne bo potrebno vrtet da bi jo slišali.. “Jer ti. I kad nisi tu, ti si tu. Jer moram moram moram, ja do tebe stiči moram.” “Skuhajte kafu I zapalite cigaretu. Pun kurac svega mi je. Vazduh gori u meni. Tek sam na prvoj stranici a več umoran sam.” Če pa slučajno prvič slišite za Goribor, pa vam jih naj predstavim:

Aleksandar Stojković – ST -vokal
Željko Ljubić – Pity – kitara
Miroslav Užarević – bas, kitara
Darko Urošević – bobni

Na plošči sta sodelovala tudi brata Alen in Nenad Sinkauz iz East Rodeo, Leon Brenko, Davor Milovan in Bili iz skupine The Chweger, Miloš Vojvodić, iz (Eyot) in igralka Dijana Vidušin.

Marš Plastiko pripravil Mitja