Posts Tagged ‘retrospektiva’

Nocoj od 19. ure naprej se s pravim malim filmskim maratonom zaključujejo Zgodbe tovariša K.G. – retrospektiva Karpa Godine. Ob Karpovih že poznanih filmih si boste danes ob 23. uri lahko ogledali tudi svetovno premiero njegove najnovejše stvaritve Oktolog, še pred tem ob 21. uri pa bo na udarniškem platnu premierno prikazan tudi najnovejši dokumentarec o Karpu Godini Karpopotnik, ki ga je posnel Matjaž Ivanišin.

***

19.00: Retrospektiva Karpo GodinaDokumentarni film – Zgodba gospoda P.F.
21.00: Retrospektiva Karpo GodinaKratki dokumentarni filmi – Premiera!: Karpopotnik
23.00: Retrospektiva Karpo Godina: Premiera! – Oktolog

***

Francoska filmska retrospektiva

Posted: maj 16, 2012 in film
Ključne besede:, ,

Za francosko filmsko retrospektivo, ki traja do konca maja, smo vam dolžni še flyer s program, več o njem pa lahko preberete na TEJ POVEZAVI.

###

Televizija je v Mariboru že 44 let, saj dopisniški začetki segajo v leto 1968. Kasnejša programska širitev je leta 2002 pripeljala do lastnega programa in tako bomo mariborski televizijci letos slavili 10-letnico samostojnega regionalnega programa. Ponosni smo, da veljamo za resno in profesionalno televizijo, pri čemer je treba poudariti, da za del javnega RTV-servisa drugačna javna podoba tudi ne bi bila primerna. S tem tudi odgovarjamo tistim, ki menijo, da bi na račun proizvedene količine programa morali znižati standarde njihove izvedbe.

Okrog 100 redno in honorarno zaposlenih sodelavcev pripravi 1000 ur programa na leto. Ustvarjeni programski sklopi in oddaje so pomemben sooblikovalec treh nacionalnih programov in seveda lastnega regionalnega programa.

Že zdaj pa vabimo naše gledalce, da se nam pridružijo jutri in vsak 10. dan v mesecu ob 20. uri v kinu Udarnik. Vrteli bomo televizijske izdelke, ki so v dolgih letih nastajali v Mariboru, in se pogovarjaliz njihovimi ustvarjalci, predvsem pa preživeli lep večer.

Uredništvo TV Maribor

Vsak cineast ve, kaj je noir. Vendar vsi navadno kaže pokažejo posebne značilnosti te tendence, kot da bi formulirali natančno definicijo. Na kolektivno domišljijo filmskih gledalcev in ustvarjalcev že vrsto generacij vplivajo razpoloženjske podobe, odišavljene s koprenami cigaretnega dima; sličice grobih tekstur in motečih asimetričnih kompozicij, presekane z ekspresivnimi poševnicami; sence, ki jih mečejo ograde, rešetke, žaluzije ali pretirane silhuete, ki se tihotapijo po temačnih uličicah in zavitih stopniščih.

V noirovskem svetu živijo prekaljeni detektivi, gangsterji, pokvarjeni policisti in zapeljiva vamp dekleta z obrazi, skritimi v sencah, ki poskušajo preživeti v poceni motelih in razkošnih nočnih klubih. Za noirovsko upodabljanje na celuloidu je značilna baročna pretiranost sloga, ki deluje kot avtonomna umetniška kvaliteta. Prepoznavna oblikovna sredstva, kakor so osvetlitev nizkega svetlobnega ključa, chiaroscuro, globinska ostrina, bizarno kadriranje, ekstravagantni koti kamere in predvsem velik kontrast med črno in belo, so režiserjem in direktorjem fotografije omogočili, da ustvarijo fantazmagorične svetove, v katerih je deformacija postala primarni princip prezentacije. In vendar je noir veliko več kot le slog in ikonografija. Večina filmskih zgodovinarjev se strinja, da ga ne bi smeli obravnavati kot žanra, temveč raje kot splošno ozračje ali poetiko, ki žanre presega. V štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja je noir odseval in interpretiral trpljenje in negotovost, ki sta prizadela ameriško družbo. Grozote druge svetovne vojne, grožnja jedrskega holokavsta in ekonomska nestabilnost so ustvarili razmere, prežete z gnevom, tesnobo in razočaranjem nad demokracijo Združenih držav in njenimi temeljnimi vrednotami. S prihodom noira je hollywoodska kinematografija na splošno izgubila nedolžnost. Temačna tendenca je močno vplivala na kriminalne žanre, a tudi na vestern, melodramo, celo na komedijo in muzikal.

Na splošno velja, da je Malteški sokol (1941) Johna Hustona inavguriral serijo filmov noir. Četudi so zgodnejša dela, na primer Samo enkrat živiš (You only Live Once, 1937, Fritz Lang), Tujec v tretjem nadstropju (Stranger on the Third Floor, 1940, Boris Ingster) ali Visoka Sierra (High Sierra, 1941, Raoul Walsh), že neposredno napovedala formulo, je prav Hustonov sijajni režijski pr venec (ki se lahko primerja le z izjemnima pr vencema Orsona Wellesa in Sidneyja Lumeta) dokončno začel novo obdobje ameriške kinematografije – in jo seznanil s temò. Avtorfilma Neprilagojeni (The Misfits, 1961), ki so ga evropski kritiki slavili kot ameriškega mojstra, je zaslovel z inovativno obravnavo žanrskega filma. Malteški sokol je adaptacija detektivske klasike Dashiella Hammetta, ki – skupaj z deli Raymonda Chandlerja, Jamesa M. Caina in delno Ernesta Hemingwaya – pripada kanonu trde literature tridesetih let prejšnjega stoletja. Film noir med drugim črpa tudi iz teh specifičnih, zelo možatih detektivskih romanov, za katere so značilni grob jezik, poudarjanje spolnosti in nasilja, pa tudi vsesplošni pesimizem. Hammettov roman je izšel leta 1930 in pred Hustonom so ga na filmsko platno prenesli že dvakrat (Roy Del Ruth leta 1931, William Dieterle leta 1936). A v primerjavi z verzijo iz leta 1941 se zdita oba prejšnja filma konvencionalna in evfemistična ter nikakor ne ustrezata književni predlogi. Samo John Huston je zbral zadosti poguma in poiskal filmski jezik, ki se ujema z nihilistično iskrivostjo Hammettovega pisanja.

Film se zaplete kot vzorna kriminalka: “spletkarka” najame zasebnega detektiva in ga potegne v vrtinec laži, poželenja, pohlepa in zmede. Scenarij (Hustonov) se zvesto ravna po Hammettovemu romanu. Dialog, v katerem prasketajo nabrite enovrstičnice (“Ne bodi preveč prepričana v to, da sem tako zelo pokvarjen, kakor naj bi bil.” Ali: “Nič nimam proti zdravi meri težav.”), je skoraj popolnoma enak kakor v romanu (in vendar je režiser dodal nekatere ključne stavke). Humphrey Bogart je z vlogo brezobzirnega, sebičnega in zadržanega Sama Spada oblikoval arhetip zasebnega detektiva v filmu noir. Ta junak nove vrste je moralno in psihološko ambivalenten lik, ki deloma pripada svetu spodobnih državljanov in deloma kriminalnemu podzemlju. Zaradi nekoliko shizofrenega statusa je odtujen, tujec v vsakem okolju. Sam je zaradi šibkosti, ki jo skriva pod oklepom robatosti, za zapeljivo “bogomoljko” Brigid O’Shaughnessy lahka tarča. Mary Astor je kot zgodnji primer noirovske femme fatale v primerjavi s poznejšimi vamp dekleti, na primer Barbaro Stanwyck ali Rito Hayworth, morda precej staromodna in skromna, a je kljub temu značilno izprijena, dvolična in obupno potrebna zmage nad moškimi tekmeci pri lovu na legendarnega zlatega sokola – simbol bogastva in moči.

Tudi Hustonov naslednji film, Key Largo (1948), je nenavadna različica temačnega trenda. Ta hommage tradiciji gangsterskega filma tridesetih let prejšnjega stoletja je rezultat režiserjevega umetniškega nemira, pa tudi njegove potrebe po spodbijanju obstoječih konvencij in po oblikovanju novih. Leta 1948, ko so bila pravila filma noir že natančno kodificirana, je Huston pobegnil iz noiru inherentnega urbanega okolja na tropski otok na Floridi (ter istega leta posnel tudi odlično fuzijo noira in vesterna, Zaklad Sierra Madre [The Treasure of the Sierra Madre], ki se dogaja v Mehiki). Bogar t igra veterana druge svetovne vojne, ki pride v hotel na Key Largu, da bi tam obiskal družino umrlega prijatelja iz vojske in ji izkazal spoštovanje. Igra usode v isti hotel pripelje nevarnega gangsterja, njegove telesne stražarje in ljubico. Ko jih nevihta odreže od sveta, se soočijo s tragičnimi dilemami in prisiljeni so razkriti svoje prave obraze. Drugače kakor antijunaški Malteški sokol in večina filmov noir ima Key Largo razločno pozitivno sporočilo; poudarja pomembnost človeške spodobnosti in osnovnega notranjega vedenjskega kodeksa v svetu moralne negotovosti.

Za film noir precej neznačilna gledališka enotnost časa, kraja in dejanja ni toliko nenavadna za klasični gangsterski žanr (zdi se, da se Key Largo sklicuje na film Archija Maya Okameneli gozd  [The Petrified Forrest, 1936], v katerem Bogart igra vodjo tolpe). Izkaže se, da je motiv izolacije močan prevodnik za kombinacijo intimne igre človeških čustev in bistroumnega trilerja. Zlovešča atmosfera filma in tudi njegova natančna dramaturgija temeljita na verodostojnih por tretih ljudi, ujetih v razmere skrajne psihološke napetosti, ki jih podajajo člani veličastne zasedbe. Poleg Bogarta so film s svojo igro počastili Lauren Bacall, Claire Trevor, Lionel Barrymore, ne nazadnje pa tudi Edward G. Robinson, za katerega je postal to, kar je za Jamesa Cagneyja Bela vročica (White Heat, 1949, Raoul Walsh) – priložnost, da v novih estetskih okvirih znova postavi, ovrednoti in razvije svoj lik gangsterja iz tridesetih let.

Eden izmed paradoksov filma noir je, da je to izključno ameriško manifestacijo modernizma v veliki meri izoblikovala Evropa. Na njen razvoj so vplivala umetniška gibanja kot italijanski neorealizem, francoski poetični realizem in predvsem nemški ekspresionizem. Poleg tega so najbolj “pristne” filme noir režirali priseljenci s starega kontinenta, na primer Fritz Lang, Billy Wilder, Robert Siodmak in Otto Preminger, čigar Laura (1944) sodi med najvznemirljivejša dela Hollywooda. Izvorno je bila Laura zamišljena kot “B” film, a je po zaslugi eminentnega producenta Darryla Zanucka postala uspešnica pri kritiki in pri občinstvu; nominirana je bila za pet oskarjev (prejela je oskarja za fotografijo) in je lansirala Premingerjevo briljantno ustvarjalno pot.

Film je pod močnim vplivom psihoanalize in ga sestavljajo sanjske podobe, v katerih se realnost meša z nezavednim. Začetek je na videz konvencionalen. Elegantno uvodno sekvenco spremlja glas pripovedovalca v offu – ki je standardna komponenta noirovskega slogovnega besedišča. “Nikdar ne bom pozabil vikenda, ko je Laura umrla,” reče moški. “Srebrno sonce je kakor velikansko povečevalno steklo pripekalo na nebu. Bila je najbolj vroča nedelja, kar jih pomnim. Počutil sem se, kakor da sem še edino človeško bitje, ki je ostalo v New Yorku. Kajti po Laurini grozoviti smr ti sem ostal sam. Jaz, Waldo Lydecker …” Ko se zgodba razvija, se zdi otvoritev filma zavajajoča na več ravneh. Najbolj neverjeten je lažni vtis, ki gledalca zavede, da bo Waldo – iskan novinar in frustriran homoseksualec, ki ga igra legenda gejevskega gibanja, Clifton Webb – glavni junak filma ali vsaj tisti, ki gledalca vodi skozenj.

Pravzaprav dvoumna in varljiva zgradba temelji na zahrbtni kombinaciji pripovednih vzorcev, v katerih se subjektivnost Waldove pripovedi v pr vi osebi in retrospekcij, ki ilustrira izpovedi prič, zlije z objektivnostjo vsevedne pripovedi. Inkoherentna zgradba ustvari svojevrstno sanjskost, ki se ujema s skritimi pomeni filma, brenčečimi pod njegovim površjem. Pravi glavni junak, detektivski poročnik Mark McPherson (Dana Andrews), vodi preiskavo Laurine smrti. Odkrije, da je bila žr tev bistra, uspešna in lepa ženska. Policist med spoznavanjem njenega omejenega okolja visokih družbenih slojev in skrivnosti njenega srca iz osebnih pisem in dnevnika počasi razvije perverzno obsesijo s pokojnico. Izkrivljeni motiv zaljubljenosti v mr tvo žensko, ki nas spomni na filme Alfreda Hitchcocka (Rebecca (1940); Vrtoglavica [Ver tigo, 1958]), je pretveza za študijo napredujočega razkroja McPhersonove osebnosti. Pravzaprav lahko vso drugo polovico filma beremo kot utvaro junakovega zmedenega nezavednega, ki projicira zatr to nekrofilsko poželenje. V sredini filma se zgodi izjemno ekscentričen preobrat. Po bližnjem posnetku (prijem, ki naznačuje introspekcijo) pijanega
McPhersona, ki spi v naslanjaču, se Laura vrne. Čeprav lahko njeno vrnitev logično pojasnimo, je v filmu cel kup subtilnih namigov, ki nakazujejo, da na platnu gledamo sanje glavnega junaka (kar ni za film noir nič novega, spomnimo se le na  reprezentativni film Fritza Langa Ženska v izložbi [The Woman in the Window, 1944]). “Si kdaj sanjal, da je Laura tvoja žena, ki te spremlja na policijski ples, s teboj stoji na leseni tribuni na špor tni prireditvi, ki posluša tvojo junaško pripoved o tem, kako si v strelskem obračunu z gangsterji dobil svojo svinčeno golenico?” ironično vpraša Waldo.

Efemernost in vsebinsko ohlapnost filma noir pa v popolnosti izraža naslov neke druge klasike, filma Globoko spanje (1946), ki ga je zrežiral idol kroga revije Cahiers du cinéma, Howard Hawks. Njegova adaptacija trde mojstrovine Raymonda Chandlerja ostaja najbolj prefinjen primer temačne estetike. Film pripoveduje paradigmatično zgodbo o zasebnem detektivu Philipu Marlowu (Humphrey Bogart), ki ga najame premožna družina. Detektiv sprejme primer in zato stopi v nevaren labirint umorov, izsiljevanja in ljubezni. Realnost, prikazano v filmu, zaznavamo iz popolnoma subjektivne perspektive. Solipsizem kot bistveni kriterij ekspozicije je postal idiosinkratična sestavina noira (skrajni primer tendence, o kateri govorim, najdemo v drugi adaptaciji Chandlerjeve proze, v filmu Rober ta Montgomeryja Gospa v jezeru [Lady in the Lake, 1947], ki je v celoti posnet z Marlowovega gledišča). Glavni junak filma Globoko spanje je kot gledalčevo edino vodilo navzoč v vsakem prizoru. Naše razumevanje razvoja dogodkov je enako Marlowovemu, zatorej smo prav tako zbegani kot on.

Pravzaprav je zaplet filma razvpito nerazumljiv, kakor da so bila ustvarjalcem od logike zgodbe pomembnejša razpoloženja in čustva. S snemanja filma Globoko spanje poznamo znamenito anekdoto. Očitno se je tudi ekipa filma izgubljala v zapletenosti zgodbe, zato so nekoč poklicali Chandlerja. A v odgovor niso dobili zadovoljive razlage, saj se je izkazalo, da je tudi sam avtor prav tako izgubljen. Prva verzija filma (dokončana leta 1945) je sicer razumljivejša, a tudi veliko manj elegantna. V verziji iz leta 1946 so sekvence z informacijami in pojasnitvami zamenjali prizori, preplavljeni z glamurozno senzualnostjo. Spolna napetost med Bogar tom in Bacallovo, najbolj zaželenim hollywoodskim parom štiridesetih let prejšnjega stoletja, je gledalce uročila že v zgodnejši Hawksovi mojstrovini Imeti ali ne (To Have and Have Not, 1944).

Malteški sokol je prominenten primer zgodnje faze noira, Globoko spanje pa je vrh formule v svoji razviti, zreli obliki. ^eprav film zaznamuje globoko zavedanje lastne konvencionalnosti, mu manjka želje po kljubovanju ali dekonstrukciji, značilne za filme, narejene v obdobju zatona noira, na primer za Asfaltno džunglo (The Asphalt Jungle, 1950) Johna Hustona, Poljub smrti (Kiss Me Deadly, 1955) Rober ta Aldricha in Dotik zla (Touch of Evil, 1958) Orsona Wellesa. Kakor ti filmi – in vsi drugi odlični filmi noir – se Hawksov ukvarja s tematiko anonimnosti v sodobnem urbanem svetu in riše nevrotično psihologijo posameznika v primežu izprijene družbe. Dramaturgija filma, temelječa na zmotah in zmešnjavah, razodeva mučno negotovost etičnih, metafizičnih in epistemoloških standardov. Film noir kot temeljna uresničitev filmskega fenomena, ki stoji na križišču dveh velikih intelektualnih tradicij – eksistencializma in psihoanalize –, prikazuje brezobziren in arbitraren svet odtujenih bitij, katerih vedenje določajo pr vinski goni in protislovni vzgibi..

Za Kinotečnik spisal:

Michal Bobrowski
(Prevedla Varja Močnik)

*******

Program, kino udarnik (Maribor): Ambasada Kinoteka

Malteški sokol (The Maltese Falcon), sobota 7.4. ob 20.00
Key Largo, sobota 14.4. ob 20.00
Laura, sobota 21.4. ob 20.00
Globoko spanje (The Big Sleep), sobota 28.4.  ob 20.00

Slovenska kinoteka

sobota 7.4.
Key Largo, ob 17.00
Laura, ob 19.00
Globoko spanje (The Big Sleep), ob 21.00

sobota 21.4.
Malteški sokol (The Maltese Falcon), ob 19.00

Petkove premiere: Archeo

Tokratna petkova premiera v kinu Udarnik, pojutrijšnjem ob 20. Uri, bo še posebej zanimiva, saj bomo ob premieri dolgo pričakovanega novega filma Jana Cvitkovića gostili tudi samega avtorja in glavna akterja Medeo in Nika Novaka. Ustvarjalci filma Archeo ga opisujejo kot potovanje treh ljudi in enega planeta, potovanje enega proti drugemu, potovanje v središče stvari. »Archeo je molitev,« pravijo, Jan Cvitković pa je povedal, da je to doslej njegov najbolj čist in prvi pravi umetniški film, ki se je osvobodil spon literarne predloge in snemalne knjige … Film bo v Udarniku na sporedu do 12. aprila.

#####

Cinema Feministe: Samomor

Aprilski program cikla feminističnega filma jutri in 19. aprila ob 20. uri prinaša pretresljivo filmsko pripoved Samomor, ameriške ustvarjalke Shelly Silver. Glavna junakinja filma, ki jo igra Silverjeva sama, se na odisejadi po azijskih, evropskih in ameriških letališčih, nakupovalnih središčih in železniških postajah poda na obupno iskanje za smislom življenja. Film si je za svojo temačno, a po drugi strani zabavno prvoosebno zgodbo prislužil tudi posebno nagrado žirije na Mednarodnem filmskem festivalu v Moskvi.

#####

Ambasada Kinoteka: Zakladi ameriškega kina – film noir

V soboto ob 20. uri se s kultnim filmom Malteški sokol začenja prvi mesec obsežne retrospektive Zakladi ameriške kinematografije, ki je nastala v sodelovanju z ameriškim veleposlaništvom in Slovensko Kinoteko, potekala pa bo aprila in maja ter od septembra do decembra letošnjega leta. Aprila, ki bo v znamenju filma noir in legendarnega Humphreya Bogarta, si bomo ob sobotah ob 20. uri lahko ogledali še nepozabne klasike Key Largo, Veliki sen in Laura, maj pa bo v znamenju vesterna in kultnih režiserjev, kot sta John Ford in Sam Peckinpah.

Ekipa Zavoda Udarnik Vas pozdravlja v nov, filmskih užitkov poln teden

Divja bitja Terrenca Malicka

Udarnik bo  v prihajajočem tednu dni v znamenju Terrenca Malicka, enega najbolj intrigantnih sodobnih ameriških režiserjev. Ta filmski perfekcionist, umetnik in filozof je hkrati zelo priznan in zaničevan v svetu filma in je s svojimi edinstvenimi filmskimi karakterji, »divjimi bitji človeške narave« tako ali drugače močno vplival na sodobno kinematografijo. Vrhunec Mallickovega tedna bo gotovo premiera njegove zadnje z zlato palmo nagrajene mojstrovine Drevo življenja, ki bo v torek, 6. marca ob 20. uri, ponovitvi pa 7. in 11. marca ob 20. uri. Za celovito doživetje Mallickovega filmskega sveta  pa bo poskrbel program marčevske Ambasade Kinoteka z njegovima kontroverznima filmskima prvencema Surova balada, to soboto ob 20. uri, in Božanski dnevi, naslednjo soboto ob 18. uri.

Ambasada Kinoteka pa bo v znamenju ameriškega filma še vso leto 2012, saj nas od aprila naprej čaka obsežna retrospektiva ameriških klasik, ki je nastala v sodelovanju z ameriškim veleposlaništvom. Od 7. aprila do konca junija, pa od oktobra do konca decembra bodo tako na sporedu najbolj nepozabne stvaritve ameriške kinematografije vseh žanrov, začenši s filmi noir (Malteški sokol, Key Largo, Big Sleep, Laura) v aprilu.

######

V zakulisju jugoslovanske filmske industrije

Prihodnji teden nas v okviru filmskih premier čaka še ena filmska poslastica Cinema Comunisto, ki bo premierno na sporedu v torek ob 18. uri, ponovno pa 7. in 10. marca ob isti uri. To je zgodba o času, ko je Jugoslavija veljala za Hollywood vzhoda, o filmskem studiu, kjer je nastajala zgodovina Jugoslavije, njenem voditelju, ki je vsak večer obsesivno gledal filme, medtem ko je podnevi vodil državo ter bral in popravljal scenarije bodočih filmov. V zakulisje zlatega obdobja jugoslovanske filmske industrije nas popeljejo dolgoletni Titov osebni kinooperater Leka Konstantinović, njegov najljubši režiser Veljko Bulajić, zvezda partizanskega filma Bata Živojinović in drugi.

######

Koncertni dvojček z dvema glasbenima novostima

Dan žena nam bo 8. marca ob 21.30 glasbeno pričaral Balladero, mednarodna produkcija pod avtorstvom Dominika Bagole, ki jo je pod producentsko taktirko vodil Bobby MacIntyre. Predstavljen bo nov album Club Deuce, ki ponuja 12 avtorskih skladb, ki nas popeljejo čez pestro zvočno pokrajino “polnokrvnih” klavirskih songov, nastalih v sodelovanju z ducatom glasbenikov iz Slovenije, Italije in ZDA. Med njimi ob MacIntyreu, ki se na albumu pojavi tudi v vlogi multiinstrumentalista, posebej izstopata ameriški basist Shane Soloski in italijanski kitarist Lorenzo Corti, projektu pa se je poleg množice drugih odličnih slovenskih glasbenikov pridružila tudi pevka Jadranka Juras.

Naslednji večer ob 22. uri pa nas čaka težko pričakovan koncert mariborskega reperja Emkeja, Marka Kocjana ob izzidu njegove nove plošče »Znajdi se«. Po dveh letih nastopanja po Sloveniji in Hrvaški je Emkej ustvaril svoj drugi solo album, tokrat v sodelovanju s primorskim producentom JK Soulom. Rdeča nit albuma je boj med dobrim in zlim, postavlja pa se vprašanje, kako v današnji razvrednoteni družbi ostati pošten. Kocjan v njegovem značilnem »zajebantsko« kritičnem slogu poudarja, da ljudje danes svoja slaba dejanja opravičujejo na način: »Kaj je, znašo sn se!« in ravno zato je album dobil naslov »Znajdi se«.

######

Kmalu: Španski filmski teden

Bliža pa se tudi španski filmski teden FilmES (12. – 16. marec), ki nastaja v sodelovanju s projektem Kulturne ambasade (Maribor2012 EPK) in španskim veleposlaništvom. Gre za zbirko kratkih filmov s slovitega festivala “Madrid en corto” ter nekaj najboljših novejših celovečercev, v znak proslavitve 25. obletnice podeljevanja cenjenih nagrad za španski film Los premios Goya”. Teden se bo odprl s filmom Črni kruh/Pa’ negre režiserja Agustíja Villaronge. Film Villaronge je od premierne predstavitve na San Sebastian Festivalu 2010 pobral veliko nagrad, med drugim devet Goya nagrad v letu 2011 in uvrstitev na predizbor za letošnje Oskarje. Pred začetkom večerne projekcije se bo vsak dan kot uvod predstavilo nekaj najboljših kratkih filmov z zadnjih dveh izvedb festivala Madrid en cortos. Otvoritveni večer se bo zaključil s špansko zabavo.

Za prihodnji teden napovedujemo začetek retrospektive enega svetovno bolj priznanih, predvsem doma pa najbolj priljubljenih iranskih režiserjev Seyyeda Reze Mir-Karimija¸ki bo trajala od ponedeljka (27. februarja) do petka (2. marca). Predstavljenih bo pet njegovih celovečercev, vključno z večkrat nagrajenima filmoma Deček in vojak, ki bo v ponedeljek ob 21. uri otvoril retrospektivo, in njegovim doslej najbolj uspešnim filmom V mesečini, ki mu je prinesel tudi nagrade na filmskem festivalu v Cannesu in Tokyu, na sporedu pa bo v torek ob 18. uri.

#####

>>Vsi filmi z ANGLEŠKIMI podnapisi. All movies with ENGLISH subtitles<<

#####

#####

Ponedeljek, 27. februar // 21.00

Deček in vojak (Koudak va sarbaz)

Reza Mirkarimi // Iran // 1999 // 35mm // barvni // 96′ // angleški podnapisi (ENGLISH subtitles)

Bahman služi vojaški rok v eni izmed vasi province Khorasan. V prvem tednu novega leta si namerava vzeti dopust in odpotovati v svojo vas na severu države, da bi se pripravil na poroko. Vendar nadrejeni,oficir zavrne Bahmanovo prošnjo in mu namesto tega dodeli skrb za majhnega dečka, ki je zašel v težave z zakonom. Bahman mora dečka pospremiti v center za problematične otroke v Teheranu in šele potem bo lahko odšel na dopust. Bahman se nejevoljno odpravi na pot, vendar mu neugnani deček nenehno povzroča preglavice, naposled celo skupaj pristaneta v Bahmanovi vasi. V žlahtni tradiciji iranskega mladinskega filma posneta drama o trčenju dveh razredov, tradicij in svetov.

#####

Torek, 28. februar // 18.00

V mesečini (Zir-e nour-e mah)

Reza Mirkarimi // Iran // 2000 // 35mm // barvni // 96′ // angleški podnapisi (ENGLISH subtitles)

Seyed Hassan je študent teološke fakultete na dobri poti, da postane misijonar. Vendar ga, za razliko od njegovih navdušenih in nekritičnih sošolcev, navdajajo dvomi in pomisleki o izbranem poklicu, zato odloži ceremonijo posvetitve v duhovni stan. Iz spoštovanja do očeta si vseeno kupi ceremonialna oblačila, vendar mu jih nek reven deček ukrade. Seyed se poda na lov za dečkom in tako prvič pride v stik z revščino in ostalimi vsakdanjimi tegobami najnižjih slojev iranske družbe.

#####

Sreda, 29. februar // 21.00

Tako blizu in tako daleč (Kheili dour, kheili nazdik)

Reza Mirkarimi // Iran // 2005 // 35mm // barvni // 130′ // angleški podnapisi (ENGLISH subtitles)

Dr. Alam je ugleden specialist na področju nevrologije in uspešen kirurg, vendar mu številne službene in z njimi povezane socialne obveznosti preprečujejo, da bi se ukvarjal s sinom Samanom. Deček, prepuščen samemu sebi, se zaljubi v nočno nebo in opazovanje zvezd. Neke noči odtava v puščavo, kjer se zvezde najlepše vidijo, in doktorju ne preostane drugega, kot da pusti svoje delo in še sam odide v puščavo poiskat sina.

#####

Četrtek, 1. marec // 20.00

Tako preprosto (Be hamin sadegi)

Reza Mirkarimi // Iran // 2008 // 35mm // barvni // 97′ // angleški podnapisi (ENGLISH subtitles)

Varljivo preprost film pred nami razgrne običajen dan v življenju Tahareh, zveste in predanežene, marljive gospodinje, dobre sosede in vsesplošno pozorne ženske. Vendar Tahareh pod tančico družbenih konvencij razjedata žalost in strah, da je nihče ne opazi oziroma da z doslednim upoštevanjem vseh družbenih konvencij, ki veljajo za žensko, iz sebe napravlja duha, nevidnega za vse druge, celo za svojo družino. Zgodba o notranjem doživljanju sveta preproste iranske ženske.

#####

Petek, 2. februar // 18.00

Kocka sladkorja (Ye habe ghand)

Reza Mirkarimi // Iran // 2011 // 35mm // barvni // 110′ // angleški podnapisi (ENGLISH subtitles)

V malem, starem iranskem mestecu družinska hiša nenadoma oživi. Najmlajša hči se pripravlja na poroko in domov prispejo vse njene sestre, da bi materi pomagale pri pripravah na ta veliki dogodek. V poetičnem, senzualnem vizualnem slogu francoskih impresionistov posneta komična družinska melodrama o velikih pričakovanjih, strahovih, upih in napetostih, ki tlijo pod površino tradicije.

#####

VSTOPNINA: 4 evre / 3 za dijake, študente in upokojence

rezervacije@udarnik.eu

Blagajna v Udarniku se odpre eno uro pred predstavami.

#####

Dvodelna revolucija

Posted: november 22, 2011 in film
Ključne besede:, , , , ,

Danes in jutri si lahko v Udarniku ob osmi uri ogledate mojstrsko filmsko dokumentiranje življenja Ernesta Guevare – CHEja v režiji Stevena Soderbergha, v katerem revolucionarnega argentinca igra nihče drug kot Benicio del Toro, za vlogo pa je bil med drugim nagrajen tudi na filmskem festivalu v Cannesu leta 2008. Che: Part One in Che: Part Two bosta na ogledu zgolj ta dva večera, zato nikar ne zamudite priložnosti in si v okviru Chejeve retrospektive oglejte tudi ti dve mojstrovini, ki se na svoj način interpretirata živlenje enega izmed simbolov modernega revolucionizma.

Che:Part One

Steven Soderbergh // ZDA // 2008 // 134 min // trailer/wiki

Dandanes, skoraj 43 let po njegovi smrti, Che še vedno ostaja vpliven simbol. Njegova podoba se povezuje z mladostniškim uporništvom, idealizmom in borbi za male ljudi. Zgodba spremlja vzpon Cheja med leti 1952 in 1959, ko se iz mladega zdravnika spremeni v upornega vodjo ter z zmagami in s svojo karizmo postane revolucionarni heroj. Film Argentina se konča v trenutku, ko Che praznuje zmago v Santa Clari, kjer so uporniki dokončno porazili Batisto, krutega diktatorja.

“Eden izmed najbolj navdušujočih, pretresljivih in prepričljivih vojnih filmov”Robbie Collin, NotW

Che:Part Two

Steven Soderbergh // ZDA // 2008 // 135 min // trailer/wiki

Drugi del biografske drame o Cheju obravnava obdobje njegovega življenja, ko je bil po kubanski revoluciji na vrhu svoje slave in moči. V nekem trenutku zapusti Kubo in izgine neznano kam. Ponovno se pojavi v Boliviji, ko nerazpoznaven sam organizira vse potrebno za veliko južnoameriško revolucijo. Kmalu mu na sled pridejo sovražniki, ki prekinejo njegovo pot. Skozi to zgodbo lahko spoznamo, zakaj Che ostaja simbol idealizma in heroj, ki še danes živi v srcih mnogih ljudi.

Rezervacije je kot vedno tudi tokrat mogoče sporočiti na mail naslov rezervacije@udarnik.eu

Zavod Udarnik vas v sodelovanju s Kinoteko, Mestno občino Maribor in zavodom Maribor2012 – Evropska prestolnica kulture prihajajoči vikend vabijo na poklon legendi svetovne kinematografije, večkratnega nominiranca za oskarja  in enega najuspešnejših italijanskih režiserjev ter scenaristov – Federica Fellinija. V soboto, 8. oktobra, bo velika dvorana Udarnika namreč gostila film Amarcord, mozaičen, grenko-sladek portret življenja v obmorskem italijanskem mestecu nekje v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki ga je Fellini zasnoval po svojih spominih na odraščanje v Riminiju. Projekciji bo sledil koncert italijanske skupine Toba v spremljavi posebnih pijač, s katerimi si boste lahko pomirili žejo ter se v dobri družbi podali v dolgo sobotno noč. Ljubitelji filmskih klasik pa bojo na svoj račun prišli tudi v sledečo soboto, 15. oktobra, ko bo na sporedu ena izmed Fellinijevih najbolj znanih filmskih uspešnic, nagrajenih z dvema oskarjema – Osem in pol.

Amarcord

drama // Italija, Francija // 1963, // 35mm // 138′

IMDb

režija in zgodba Federico Fellini
scenarij Tonino Guerra
fotografija Giuseppe Rotunno
zvok Nino Rota
montaža Ruggero Mastroianni
igrajo Pupella Maggio (Miranda Biondi), Armando Brancia (Aurelio Biondi), Magali Noël (Gradisca), Ciccio Ingrassia (Teo)
producent Franco Cristaldi

Osem in pol

(8½)

drama // Italija, Francija // 1973, // 35mm // 123′

IMDb

režija in zgodba Federico Fellini
scenarij Ennio Flaiano, Tullio Pinelli, Federico Fellini, Brunello Rondi
fotografija Gianni Di Venanzo
zvok Nino Rota
montaža Leo Cattozzo
igrajo Marcello Mastroianni (Guido Anselmi), Claudia Cardinale (Claudia), Anouk Aimée (Louisa Anselmi), Sandra Milo (Carla)
producent Angelo Rizzoli

Toba

Toba je trio, ki ga sestavljajo Patrizia Oliva (MadameP) v sodelovanju z glasbeniki iz skupine Calomito: Tommaso Rolando in Marco Ravera. Njihov album, posnet leta 2005 v Genovi, je oblikovan na sveži ideji kreativnih pesmi, kjer uporabljajo improvizacijo in instantno kompozicijo kot snemalno osnovo, ki pa je ročno riprocesirana.

Več informacij

Cena vstopnic:

film: 4€ / 3€ (dijaki, študenti in upokojenci)
koncert: 5€ / 3€ (dijaki, študenti in upokojenci)
film + koncert: 7€ / 5€ (dijaki, študenti in upokojenci)

Rezervacije možne na rezervacije@udarnik.eu