Art kino v Koloseju? Končno

Objavljeno v časopisu Večer 19. januarja, 2016.

Trenutno si lahko v Koloseju Maribor ogledate Taksi, napovedujejo pa se še druge filme iz Art kino mreže

Petra Vidali

Ko smo pretekle dni pogledali spored Koloseja Maribor, smo presenečeni zagledali naslov Taksi. A se vrti kje še kak drug Taksi kot Panahijev? Ne, pravi je, saj piše, da je iranski film. Tisti, ki je na lanskem berlinskem festivalu prejel nagrado za najboljši film, tisti, ki smo ga lahko videli potem na lanskem Liffu, in tisti, ki zdaj rotira po slovenski Art kino mreži. Ampak ker ga v našem Udarniku več ne morejo predvajati, ker pač nimajo digitalnega projektorja, smo se sprijaznili, da ga v Mariboru v rednem programu pač ne bomo gledali.Tudi ljubljanski Kolosej se ne otepa art filmov
Spraševanja, zakaj manka ne poskuša zapolniti mariborski Kolosej, so stara vsaj toliko kot težave Udarnika. Če si predvajanje filmov iz Art kino mreže lahko privošči ljubljanski Kolosej (in to filmov, ki so “art postojanke” v Ljubljani že obiskali, trenutno vrtijo Sorrentinovo Mladost), ki s komercialnim filmom zasluži precej več od mariborskega, zakaj ne bi mogli tega narediti tukaj. Če gremo v Kolosej z veseljem na mariborski Liffe, lahko gremo tudi na nefestivalske projekcije. Seveda ne bodo imeli ljubitelji tovrstne filmske produkcije čisto nič proti specializiranemu kinu, ampak dokler ga nimamo, in nič ne kaže, da bi ga kmalu dobili, se zdi to odlična (začasna) rešitev. In to je na srečo hitro doumelo tudi novo vodstvo Koloseja Maribor.Ker je zanimanje večje od ponudbe
Stipe Jerić, direktor podjetja Projektor, ki upravlja Kolosej Maribor, pravi: “Tudi lanski 26. ljubljanski mednarodni filmski festival Liffe, ki je tudi tokrat hkrati potekal v Koloseju Maribor, je dokazal, da je v mestu zanimanje za kakovostno filmsko produkcijo večje od ponudbe. Projekcije filmov so bile izjemno dobro obiskane in že takrat smo se odločili, da bomo tovrstnim filmom v Koloseju v bodoče namenili več pozornosti. V zadnjih dveh mesecih smo imeli že več pogovorov s strokovnjaki in ustvarjalci art kino programov, s katerimi bomo tudi sodelovali pri razvoju art kina v Koloseju Maribor in v Sloveniji.Tudi spremljajoče vsebine
Odločili smo se, da bomo v določenem številu dvoran prednostno predvajali art program. Gledalcem bi želeli ponuditi vsebinsko in žanrsko raznolike dosežke sodobne filmske umetnosti, več evropske in neodvisne svetovne produkcije, hkrati pa bi razvijali vsebine, ki bodo pisane na kožo ljubiteljem art programa.Zavedamo se, da je pristop do gledalcev art kino programa drugačen, zato razmišljamo tudi o primernih spremljajočih vsebinah, ki bodo po okusu teh gledalcev. Poudariti želim, da sicer okus gledalcev komercialnega programa in art kino programa ni strogo ločen, veliko jeskupnih točk. Oboji si namreč želijo in zaslužijo kakovostne projekcije filmov, v sodobno opremljenih dvoranah, s kakovostno sliko in zvokom.” Pod spremljevalni program si predstavljajo, razloži pomočnica direktorja Ksenija Arzenšek, tematske debate o izbranih filmih, pogovore s strokovnjaki …
Bolj ali manj veliki nominiranci za velike nagrade
Seveda smo hoteli vedeti, kaj se nam v Art Koloseju obeta v bližnji prihodnosti. Ker so še sredi usklajevanj, se bo program sproti dopolnjeval, pravijo, za nekatere filme pa so vendarle že znani datumi začetka predvajanja. Najdete jih v okvirčku. Navdušenje se malce poleže, ko ugotovimo, da gre za velike nominirance za oskraja, ki bi jih v Koloseju videli tudi sicer, vendar je seznam, kot zapisano, še nepopoln. Ekipi, ki očitno želi ponuditi tudi manj dosegljive filme za manj gledalcev, lahko samo želimo, da bi zamisel čim prej uresničila. Po sledi Taksija torej.

Kaj se nam obeta?

Zaprisežena devica, režija Laura Bispuri, na sporedu od 21. januarja.”Prvenec režiserke Laure Bispuri je evokativen in introspektiven film, ki govori o več stoletij dolgi albanski tradiciji zaprisežene device ali “burneše”. Ta običaj je ženskam dovolil, da so si izbrale drugo pot, zavrnile svojo predpisano vlogo in se izognile opravljanju domačih opravil. Glavna igralka Alba Rohrwacher postreže z večplastno in energično igro v vlogi ženske, ki svojega spola ne more definirati tako lahko, kot to pričakuje svet.”Brooklyn, režija John Crowley, na spredu od 4. februarja.”Irska v 50. letih 20. stoletja. Eilis se lahko v prihodnosti nadeja le polizanih igralcev ragbija, opravljanja v trgovini in slabega vremena. Ko ji prijazni duhovnik ponudi plačilo poti v Ameriko, se odpravi v Brooklyn. Tam najde žareče luči, vrstne hiše in kričečo samozavest …”Spotlight (V žarišču), režija Tom McCarthy, na spredu od 18. februarja.”Zgodba o resničnih novinarjih, ki so za svojo raziskavo prejeli Pulitzerjevo nagrado, prikazuje dolgoletno delo skupine preiskovalcev časopisa Boston Globe, ki so se lotili razkrivanja obtožb o zlorabah mladoletnikov v katoliških institucijah …”Carol, režija Todd Haynes, na sporedu od 25. februarja.”Zgodba iz 50-tih let prejšnjega stoletja o neizbežni ljubezni, soočeni s predsodki in socialnimi razlikami različnih stanov družbe. Mlada Theresa dela kot blagajničarka v newyorški veleblagovnici in sanja o lepšem življenju, dokler ne spozna premožne in zapeljive Carol …”

ŠTEVEC

27 članov 
ima Art kino mreža Slovenije. Od največjega, ljubljanskega Kinodvora, do delavskih domov po manjših občinah. Med njimi je tudi mariborski kino Udarnik, vendar več ne more sprejemati verižne ponudbe, ker so filmi, ki jih ponuja mreža, digitalni, projektor, ki ga ponuja Udarnik, pa ne.
1 film 
ki kroži po Art kino mreži, je trenutno na ogled v Mariboru, Panahijev Taksi.
7 filmov 
nominiranih za oskarje, bomo po dosedanjih informacijah od danes do 28. februarja, ko bodo oskraji podeljeni, lahko gledali v Mariboru: Tarantinovih Podlih osem (so že), Brooklyn Johna Crowleyja, Spotlight Toma McCarthyja, Carol Todda Haynesa, McKayjevo Veliko potezo in seveda Inarritujevega Povratnika.
2 kinematografa 
ima drugo največje slovensko mesto (Kolosej in Cineplexx). Toliko kot Celje (Cineplexx in Metropol) in občutno manj kot Ljubljana, kjer lahko greste (dobesedno vsak dan) v kino v Kolosej, Komuno, Kinodvor, Kinoteko, Kino Bežigrad in v Cankarjev dom.
156 tisoč
evrov bi stala digitalizacija kina Udarnik. A v tej cifri ni samo digitalni projektor (50.000 evrov), ampak tudi oprema za projekcijsko sobo, 3-D glava (za 3D-predvajanje torej) in mobilna enota, projektor bi torej lahko “prenašali”. Cifra, s katero bi tudi prišli skozi, pravi direktor Srdjan Trifunović, je 130.000 evrov.

Kinobog profit

Objavljeno v Večeru 19. januarja, 2016.

Magdalena Medved, DIREKTORICA NEKDANJIH MARIBORSKIH KINEMATOGRAFOV

Ljubitelji kina so me mnogokrat spraševali o vzrokih za odsotnost kinoteke v Mariboru. Pri tem pa so imeli v mislih željo in potrebo po umetniško in avtorsko podpisanih filmih, ki jih povzamemo v besedni opredelitvi art filmi, art kino.
Velika organizacijska, pravna in vsebinska razlika je med kinoteko in art kinom. V najožjem povzetku je poslanstvo kinoteke v zbiranju in trajnem ohranjanjanju filmske dedišćine, v obdelavi filma in filmskega materiala, v širjenju filmske kulture in v izobraževanju gledalcev ter s filmom povezanih kadrov. Njen znanstveni prispevek pa je v raziskovanju in preučevanju zgodovine filma.
Kinoteka se po pravni podlagi lahko ustanovi po ena v državi in ima status državne kulturne institucije. Izjema so bile kinoteke v bivši Jugoslaviji, kjer jemednarodna asociacija dovolila kinotekam republiški domicil. Zato smo lahko imeli kinoteko ob tisti v Beogradu tudi v Ljubljani. Ni je pa bilo mogoče postaviti v posameznih mestih, kot to ni mogoče danes.
Posamezna mesta so zapolnila potrebo po umetniških in avtorskih filmih z ustanavljanjem art kinodvoran.
Mariborski kinematografi so v sedemdesetih letih v ta namen zgradili Kinogledališče in v njem predvajali kvalitetnejše, tudi art filme. Samo štiri dvorane v mestu so puščale le malo programskega prostora za art filme. Pa vendar, ob sijajnem programskem vodenju (Damjana Vinterja) smo uspevali v program uvrstiti art filme in v sodelovanju s kinoteko v Ljubljani, s Cankarjevim domom in s posameznimi tujimi veleposlaništvi pripeljati v mesto sijajne art filme.
Izmed številnih dvoran v Koloseju naj bi bila ena tudi dvorana za art program. Toda tajkunizacija slovenske kinematografije, ki ji ni para v slovenski splošni tajkunizaciji, je videla samo enega boga. Profit na kratki rok. Opustilo se je filmske abonmaje, ki so zajemali nekaj tisoč mladostnikov, kvalitetne šolske predstave, delo z mentorji na šolah in premiere filmov kot družabni dogodek. Vsaka dejavnost, in tudi kino, zahteva profesionalno in družbeno odgovorno delovanje, ki dolgoročno prinaša dodano vrednost sprejemanja … filma, njegovo razumevanje in potrebo zanj, hkrati pa nudi polno zadovoljstvo konzumenta. Te dodane vrednosti, ki je na dolgi rok tudi razlog za večji obisk in posledično tudi večji dobiček, novodobni tajkuni niso dojeli. Leta izgradnje slovenske kinematografije z vsemi njenimi razsežnostmi in poslanstvom so izničili.
V Sloveniji je kot odgovor na to nastala sijajna Art kino mreža Slovenije, ki vključuje kinematografe v sedemindvajsetih slovenskih mestih. Med njimi je tudi Zavod Udarnik. Ali slednji zmore in zna zapolniti vrzel, ki je nastala po odsotnosti profesionalnega, organiziranega, dolgoročnega in sistematičnega dela profesionalne kinematografije, mi ni znano. Gotovo pa je lahko uspešen art kino samo tisti, ki profesionalno ciljno in načrtovano oblikuje in uresničuje programsko jasno opredeljenost za izbiro in prikaz mnogokrat sijajnega in celo neprecenljivega umetniškega filmskega izraza. Pri tem pa se v lokalnem okolju tudi pričakuje, da bo art kino dal možnost in priložnost mladim filmskim ustvarjalcem, da reprezentirajo svoja dela, saj jih ne morejo prikazati v velikih kinocentrih, ne da bi jim za to izstavili račun.
Iz Maribora so izšli danes že uveljavljeni filmski ustvarjalci, ki so dobili svojo prvo priložnost v okviru art programa. Marko Naberšnik je s soustvarjalci svoje prve filme predstavil v Mariborskih kinematografih. Na projekcijo je prišlo preko 600 gledalcev. Maribor bi moral imeti art kino, in lahko ga ima, toda to ni amatersko delo, ampak zahteva visok profesionalni pristop in odnos.
Art kino je še mnogo več. Art kino lahko subtilno vsebinsko posega na področja, ki so v domeni kinoteke, in nadgradi čiste projekcije, a to je že tema za tiste, ki to znajo.

Dokumentarni film UDARNIK!

REŽIJA: Jerneja Rebernak
MONTAŽA: Rene Strgar, 5-0.si
GLASBA: Igor Bezget
TRAJANJE: 38”
JEZIK: slovenski
FORMAT: barva, Full HD (1080p @ 25fps)

###

Vsekakor nujno in dobrodošlo, da se debata nadaljuje spodaj v komentarjih. Povejte svoje mnenje, vprašajte, kaj vas zanima, pristavite svoj pogled in izkušnjo …

Premiera dokumentarnega filma Udarnik!

Novo filmsko sezono, ki se začenja 9. septembra, bomo med drugim otvorili tudi z novim dokumentarcem o kinu in Zavodu Udarnik ter našem poslanstvu in pogojih, v katerih delujemo. Premiera filma Udarnik! bo 12. septembra ob 20. uri, izkupiček od vstopnic pa bo namenjen za razvoj kina in poplačilo stroškov nastajanja filma.

UDARNIK!

REŽIJA: Jerneja Rebernak
MONTAŽA: Rene Strgar, 5-0.si
GLASBA: Igor Bezget
TRAJANJE: 38”
JEZIK: slovenski
FORMAT: barva, Full HD (1080p @ 25fps)

Dokumentarni film Udarnik! pripoveduje usodo art kina v Mariboru.V treh letih delovanje je Kinu Udarnik uspelo postati priznan umetniški kino, ne samo za filmsko skupnost temveč tudi za njegovo občinstvo. Ekipa kulturnikov se že tri leta spopada z neuravnoteženimi pogoji lastniških razmer. Kljub finančnim težavam in še manj politične podpore mestnih oblasti, Udarniki vstrajajo v svoji viziji in pripomorejo k bogatejši filmski ponudbi v Mariboru. Film tudi razkriva absurdnost situacije, kjer lokalni uradniki v drugem največjem mestu v Sloveniji lahko ogrožajo sam obstoj umetniškega kina.

PREMIERA: Kako sem preživel to poletje

V psihološkem trilerju, umeščenem v ledeno puščavo ruske Arktike, silovito trčita dve generaciji in dva intimna, nasprotujoča si pogleda na prostor in čas, na izolacijo in preživetje. Prosta priredba dnevniških zapisov arktičnega raziskovalca N. V. Pinegina iz leta 1912.

“Arktika izgleda kot planet, na katerem bi se lahko dogajal Osmi potnik. Ali pa Solaris. Arktika je neobljudena, nenaseljiva, prazna. Tam nimaš kaj početi. Tam ni ničesar. In ta nič je lepa priložnost za trilerje.” Marcel Stefančič jr., Mladina: Pekel so drugi!

Premiera: sreda, 28.12 ob 20. uri // ponovitve: 3. in 4. januar ob 20. uri // vstopnina 4/3 evre

Kako sem preživel to poletje

(Kak ja provjol etim letom)

***

Aleksej Popogrebski / Rusija / 2010 / 35 mm / 124 min

***

režija Aleksej Popogrebski
scenarij Aleksej Popogrebski
fotografija Pavel Kostomarov
montaža Ivan Lebedev
glasba Dimitrij Kathanov
produkcija Roman Borisevič, Aleksander Kušajev, Sergej Člijanc
igrajo Grigorij Dobrigin, Sergej Puskepalis, Igor Černevič (glas)
distribucija v Sloveniji Demiurg

festivali, nagrade
Berlin 2010 (najboljša igralca, izjemen umetniški dosežek), Wiesbaden – GoEast 2010 (nagrada FIPRESCI), Karlovi Vari 2010

zgodba
Nekoč pomembna raziskovalna postaja v arktičnem polarnem krogu je zdaj skoraj povsem opuščena. V njej živita le Sergej, izkušeni meteorolog, ki je tu preživel že vrsto let, ter mladi Pavel, ki je prišel nedavno, z željo po potešitvi pustolovskega duha. Kmalu naj bi ponju prišla ladja, da ju odpelje domov. Sergej nanjo komaj čaka, saj bi se rad čim prej vrnil k ženi in otroku. Nekega dne, ko se odpravi na ribarjenje, se oglasi radijska postaja. Sporočilo, ki prinaša tragično novico, sprejme Pavel. Od takrat si tudi sam želi le eno – da bi se na obzorju čim prej pokazala ladja in ga razrešila dolžnosti, da Sergeju preda sporočilo. A kmalu zatem Sergej in Pavel prejmeta novo sporočilo – na ladjo bosta čakala še celo leto …

iz prve roke
»Sam sem bil mestni otrok; ko sem bil star kakšnih 14 let, sem po naključju naletel na dnevniške zapise Pinegina, ki je leta 1912 sodeloval pri Sedovovi tragični odpravi na Severni tečaj. Odpravo so pripravili v naglici, in ko je njihova ladja obtičala v neskončnem ledu, tisoč milj od cilja in najbližje civilizacije, je vodja odprave z mirnim glasom sporočil: ‘Torej bomo tukaj preživeli to zimo.’ (Na koncu sta bili to dve zimi za posadko in večnost za Sedova. To je bil čas, preden so radio, reševalne akcije s helikopterji in GPS postali potrošniške dobrine). Takrat mi je ‘zima’ minevala kot polovica življenja. Pogosto mi še vedno. Odkar sem prebral te zapise, pa občudujem zmožnost človekovega soočenja z realnostjo časa in prostora, ki je tako drastično drugačna od naših ustaljenih razsežnosti, od merila ur in minut, blokov in avtobusnih postaj. Film je v osnovi zgodba o dveh osebnih (in nezdružljivih) pogledih na prostor in čas. Ker smo vsi mestni ljudje, pripovedujemo to zgodbo iz perspektive mlajšega protagonista, čigar življenjska izkušnja nam je veliko bližja. Vendar pa smo se hoteli pri snemanju tega filma podvreči naravi skrajnega severa, se odreči rigidnim, vnaprej zamišljenim konceptom ter z odprtostjo in skrbno pozornostjo sprejemati vse, kar nam lahko ta ekosistem ponudi. In ponudil nam je ogromno.«
– Aleksej Popogrebski, režiser in scenarist

portret avtorja
Aleksej Popogrebski (rojen leta 1972 v Moskvi), sin scenarista Pjotra Popogrebskega, diplomira iz psihologije na Moskovski državni univerzi. Leta 1994 s prijateljem Borisom Hlebnikovom, takrat študentom filmske teorije na Vseruskem državnem inštitutu za kinematografijo (VGIK), posnameta dva kratka filma, v letu 2003 pa še skupni celovečerni prvenec Pot v Koktebel (Koktebel), v produkciji Romana Boriseviča. Film se predstavi na številnih mednarodnih festivalih (med drugim v Berlinu, leta 2004 pa smo si ga lahko ogledali tudi na ljubljanskem Liffu) ter prejme vrsto nagrad (med njimi nagrado mednarodnih kritikov FIPRESCI v Cannesu leta 2004). Od prvenca dalje ustvarjata režiserja samostojno, vedno pa v sodelovanju s producentom Borisevičem in produkcijsko hišo Koktebel. Popogrebski leta 2006 posname samostojni prvenec Prostie vešči, ki prejme nagrado za najboljšega igralca ter nagradi ekumenske žirije in žirije kritikov v Karlovih Varih, nagrado za najboljši film na festivalu Premiers Plans v francoskem Angersu ter zlatega orla ruske filmske akademije za najboljši scenarij. Kako sem preživel to poletje je avtorjev tretji celovečerni igrani film.

vir: Kinodvor